V Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki so sinoči v zahodnem delu odprli pregledno razstavo Dragice Čadež: Zgodba o lesu in glini. Razstava je bila najprej na ogled v Mestni galeriji v Ljubljani, v Kostanjevici na Krki pa je na ogled v dopolnjeni in razširjeni različici.
Retrospektivna razstava Dragice Čadež z naslovom Zgodba o lesu in glini predstavlja presek več kot petdesetletnega opusa kiparke, ki je od sredine 60. let dodobra zaznamovala slovenski in širši regionalni kulturni prostor.
Gostujoča razstava iz Mestne galerije v Ljubljani je na ogled v dopolnjeni in razširjeni različici. Ravno Galerija Božidar Jakac namreč hrani največjo zbirko njenih del iz različnih obdobij, skupaj več kot 270 kipov. Razstava, ki jo spremlja obsežen katalog v izdaji Mestne galerije Ljubljana, se poglablja v analizo različnih obdobij njenega opusa, se osredotoča na kontinuitete in
prelome, ki so se odvili v letih delovanja, in izlušči osrednje poudarke njene likovne izraznosti in sporočilnosti. Že v sredini 60. let, po tem ko se je udeležila Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, je Dragica Čadež za materialno bistvo svojega ustvarjanja izbrala predvsem les, v preteklih dvajsetih letih pa tudi glino.
Razstava se bo tako osredotočila na različna obdobja njene bogate kariere, v kateri se je od samega začetka v duhu visokega modernizma posvečala in približevala prostorski skulpturi, ki se ne osredotoča na klasično osrediščeno gmoto, pač pa uvaja celosten kiparski ambient. V svojem delovanju se je Dragica Čadež navezovala na različne tradicije modernizma, ki se ne navezujejo nujno na v zgodovini umetnosti vedno znova pojavljajoči se evropocentrični
klasicizem, ampak se zgledujejo pri tradicijah kultur izven tega umetnostno dominantnega miljeja, ki v svoji izvorni obliki niso nikdar zares stopile na piedestal visoke umetnosti.
O umetnici:
Dragica Čadež (1940) je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno (1963), nakar je pri profesorju Borisu Kalinu dokončala tudi podiplomski študij (1965). Leta 1982 je postala prva profesorica kiparstva v Sloveniji in se je leta 1989 zaposlila kot redna profesorica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Ustvarja predvsem v lesu, v zadnjem času pa tudi v glini oziroma keramiki, medtem ko je skozi svojo ustvarjalno pot delala tudi v bronu, mavcu in betonu. Samostojno ustvarja in razstavlja od leta 1963. V obdobju 1968-1972 je bila del neformalne skupine neokonstruktivisti (1968-1972), ki je ustvarjala geometrično in minimalistično občuteno umetnost. Leta 1986 je prejela Nagrado Prešernovega sklada za prelomni kiparski cikel Asociacije na Pompeje.
Galerija
