Planinske poti v slovenskih gorah so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, nasploh pa se je treba zavedati, da to niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost.
Na Planinski zvezi Slovenije obiskovalcem gora svetujejo, naj ne zahajajo na brezpotja. V primeru če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti nazaj in poiščejo zadnjo markacijo. Pomembno je tudi da se poti načrtujejo ob pomoči planinskega zemljevida ter tudi s spletnimi viri.
V poznem poletnem času se lahko znajdemo tudi na posameznih delih kjer so poti z zaplatami snega. Ob takšnih primerih je mogoče varno prečkati le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme je priporočljivo, zaradi nevarnosti zdrsa, bolje obrniti.
Ne glede na zahtevnost poti moramo biti zelo zbrani ter osredotočeni na hojo saj lahko kmalu pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi. Tudi lahek odsek lahko kaj kmalu postane zahteven zaradi vpliva narave ali preobremenjene poti. V takih primerih je dobro poznati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka. Zdrs je najpogostejši vzrok nesreče v gorah in je predvsem posledica malomarnosti, neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti. Zavedati se moramo svojih sposobnosti seveda pa tudi, da smo na vrhu šele na polovici poti, naš cilj je varna vrnitev v dolino. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni zahtevnosti in dolžini. Cilj moramo prilagoditi svojim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo,.
Galerija
