Na spored slovenskih kinematografov danes prihaja film Dan osvoboditve, ki sta ga na gostovanju skupine Laibach leta 2015 v Severni Koreji posnela Morten Traavik in Ugis Olte. Dokumentarec ponuja vpogled v dogajanje med obiskom in razkriva, koliko truda so glasbeniki in ostala ekipa morali vložiti, da so koncert v Pjongjangu izvedli.
Ko je skupina Laibach odpotovala v Severno Korejo, da bi kot prva zahodnjaška glasbena skupina nastopila ob tamkajšnjem dnevu osvoboditve, je vest polnila svetovne medije in burila duhove. Kljub zanimanju za obisk Laibachov v Severni Koreji ob praznovanju 70-letnice osvoboditve te države izpod japonske okupacije pa je po tem, ko so prestopili mejo, nastal manjši medijski mrk.Informacije so sicer kapljale, a nepovezano in so si bile včasih tudi nasprotujoče. Obenem so se povečevala mednarodna trenja, na meji z Južno Korejo pa so se pred praznikom pojavili mogočni zvočniki z ideološkimi sporočili.
Po svetovnih medijih so se pojavljali kritični zapisi v slogu, kako lahko slovenska alternativna skupina, ki se norčuje iz diktatur celega sveta, deluje fašistično in zlo in so jo v Rusiji celo prepovedali, sploh nastopi v državi, kakršna je Severna Koreja, kjer so merila, kakšna naj bo kultura, ki jo lahko ljudstvo konzumira, zelo jasna. A Traavik, ki je bil glavni vodja odprave, je prepričal gostitelje s tem, ko jih je opomnil, da tudi Severno Korejo zahodni mediji predstavljajo kot fašistično - torej imajo nekaj skupnega, s strani teh medijev "so oboji nerazumljeni".
Režiser je na Festivalu dokumentarnega filma, kjer je Dan osvoboditve doživel slovensko premiero, povedal, da so tako zanj kot za mnoge druge umetnike po Evropi Laibach navdih zaradi njihovega pristopa k umetnosti. Film uvaja stavek iz manifesta skupine: "Vsaka umetnost je podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije."
Skupina je bila sicer pripravljena na to, da se bodo severnokorejski cenzorji vtaknili v njihov nastop, a je Traavik povedal, da na koncu vendarle niso žrtvovali veliko. Od 12 skladb so s seznama črtali zgolj dve priredbi severnokorejskih popularnih skladb, med njima We Will Go to Mount Paektu, ki se navezuje na zanje sveto goro. Zanimiv pogled pa gledalec dobi ob velikem finalu, ko lahko opazuje ljudi, ki so bili med množico 1500 poslušalcev v cenjenem gledališču Pongua.
Dokumentarni muzikal je nastal v produkciji Norveške, Latvije, Velike Britanije in Slovenije.