Italijanski fotograf se je lotil zanimivega projekta Toy Stories, v sklopu katerega je fotografiral otroke z njihovimi igračami.
Galimberti v projektu raziskuje, ali je otroštvo sploh lahko univerzalen pojem v raznolikosti neštetih koščkov sveta in pravi: „V njihovih letih so vsi približno enaki – vsi bi se radi igrali.“ To, kako se igrajo pa se še najbolj razlikuje od države do države. Galimberti je spoznal, da so otroci iz bogatejših držav bolj posesivni do svojih igrač in je bilo potrebnega precej časa, preden so mu dovolili, da se je lahko z njimi igral (kar je počel med postavitvijo igrač za posnetek). Po drugi strani je z otroci iz revnejših okolij lažje vzpostavil stik in so svoje igrače bili pripravljeni prej deliti z njim, pa čeprav so premogli le dve ali tri igrače. Našel pa je tudi podobnosti in sicer še posebej v uporabnosti in zaščitni moči, ki so jo igrače predstavljale njihovim ponosnim lastnikom. Igrače odražajo svet, v katerega je bil vsak posamezen otrok rojen – ekonomski status in vsakdan vplivata na tip igrač, ki otroke pritegnejo. Projekt, ki je nastajal leto in pol, je presegel fotografsko izražanje in postal prava antropološka študija.
