S podelitvijo matičkov, priznanj za najboljše gledališke stvaritve pretekle sezone, se je v Postojni končalo 55. Linhartovo srečanje, festival gledaliških skupin Slovenije in zamejstva, ki ga pripravlja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD). Matička za najboljšo predstavo v celoti je prejelo Društvo Mali Petelin iz Senovega za predstavo Ikarus avtorja in režiserja Roka Sande, ki je za dramo Ikarus prejel tudi diplomo Linhartovega srečanja.
Tako je odločila strokovna žirija v sestavi kritičarka, teoretičarka in direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran (predsednica žirije), režiser, dramatik in profesor na AGRFT Matjaž Zupančič ter igralec Jurij Zrnec, ki si je v treh festivalskih dneh ogledala devet predstav, od tega sedem tekmovalnih.Na festivalu so podelili tudi najvišja priznanja na področju ljubiteljskega gledališča za leto 2015: Linhartovo plaketo je prejel celjski ljubiteljski igralec Živko Beškovnik, Linhartove listine pa igralec Stane Čuden, igralka in organizatorka Petra Mlinar ter igralec Bojan Vister.
Žirija je poleg matička za najboljšo predstavo v celoti podelila še tri matičke – vse tri so za izjemno igro tokrat dobile igralke, in tri diplome Linhartovega srečanja. Matička za žensko vlogo so prejele Lili Bačer Kermavner za vloge v predstavi TRIKO Šentjakobskega gledališča Ljubljana, Nives Mikulin za vloge v predstavi TRIKO Šentjakobskega gledališča Ljubljana in Klavdija Japelj za vlogo Zinke v predstavi GOLI PIANIST Teatra JJ, KD Janez Jalen Notranje Gorice.
Diplome Linhartovega srečanja pa sta si poleg Roka Sande prislužila še Gledališka skupina ONinME Ljutomer za predstavo GRENKI SADEŽI PRAVICE in Tomaž Krajnc za režijo predstave MACBETH Gledališča Zarja Celje.
Linhartovo srečanje je osrednja in najpomembnejša gledališka prireditev v organizaciji JSKD.
Srečanje predstavlja izbor najkvalitetnejših predstav slovenskega ljubiteljskega gledališča in je hkrati pregled ljubiteljske gledališke dejavnosti v Sloveniji. Nanj se lahko prijavijo vse slovenske ljubiteljske gledališke skupine, ki delujejo na območju Slovenije, v zamejstvu ali tujini. V letošnji sezoni se je za nastop na festivalu na lokalnih ravneh potegovalo kar 125 predstav.
Letošnja selektorica festivala Ana Ruter je izmed 30 predstav, ki so se uvrstile na regijsko raven, za zaključni festival v Postojni izbrala naslednje: GRENKI SADEŽI PRAVICE (Milan Jesih) gledališke skupine ONinME Ljutomer, MACBETH (William Shakespeare) Gledališča Zarja Celje, IKARUS (Rok Sanda) Društva Mali Petelin, NA ODPRTEM MORJU (Slawomir Mrožek) Gledališke skupine KUD Štefan Kovač Murska Sobota, TRIKO (Milan Jesih) Šentjakobskega gledališča Ljubljana, GOLI PIANIST (Matjaž Zupančič) Teatra JJ, KD Janez Jalen, Notranje Gorice in SAMOTNI ZAHOD (Martin McDonagh) KD Igralska skupina pri Gledališču Toneta Čufarja Jesenice
V spremljevalnem programu festivala si je občinstvo ogledalo še dve predstavi, in sicer zmagovalno predstavo festivala mladinske kulture Vizije GENERACIJE Inštitura za boljše čase Maribor in predstavo ZAROČENKE Studentskog teatra »Lero« iz Dubrovnika.
UTEMELJITVE PRIZNANJ
Matiček za najboljšo predstavo v celoti
Rok Sanda: IKARUS, Društvo Mali Petelin
Predstava Roka Sande Ikarus v izvedbi ustvarjalcev Društva Mali Petelin je celostna stvaritev stkana iz kvalitetnih gledaliških elementov ter predanosti in zanosa zasedbe, pri kateri s svojo igro izstopata Martin Valič v vlogi Metoda Ziglerja in Barbara Petarka v vlogi Adrijane Marino. Tekst, režija, humor, scenske rešitve in način igre ustvarijo avtentično celoto, ki pa kljub resni zgodovinski tematiki ostaja živo in angažirano gledališko doživetje.
Matiček za žensko vlogo
Lili Bačer Kermavner za vloge v predstavi TRIKO, Šentjakobsko gledališče Ljubljana
Lili Bačer Kermavner preigrava zahtevno Jesihovo partituro z veliko igralsko suverenostjo in komedijantskim navdihom. Za duhovito uprizorjenimi figurami se hkrati ves čas sluti sled živih človeških eksistenc in njihove življenjske izkušnje.
Matiček za žensko vlogo
Nives Mikulin za vloge v predstavi TRIKO, Šentjakobsko gledališče Ljubljana
Nives Mikulin v svoji igri z veliko natančnostjo tipizira like kot človeške prototipe.
V oblikovanju dramskih oseb, ki jih uprizarja, je radikalna in ves čas hodi po robu, a hkrati nikdar ne zapade v banalnost.
