Priznana slovenska gledališka in filmska igralka Milena Zupančič danes praznuje 70. rojstni dan. Kljub temu, da je uradno že pet let v pokoju, Milena Zupančič ne miruje in jo je še mogoče gledati na odrskih deskah, za prihodnje leto pa se obeta nov projekt. Igralka poudarja, da mora biti v gledališču "vse zelo zares in zelo delovno".
Biografija Milene Zupančič je neskončna. Akademsko izobražena igralka je bila angažirana v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Slovenskem mladinskem gledališču, delovala je tudi na svobodi, večino kariere pa je bila članica ljubljanske Drame.Leta 2011 se je upokojila, a ni zapustila odrov. "Čas tako hitro teče, da se mi ne zdi, da bi kdaj nehala igrati. Dokler me kdo hoče in pokliče, prav z veseljem sodelujem. Nisem tip človeka, ki bi po upokojitvi obsedel in bi kar prenehala z igranjem," je ob življenjskem jubileju povedala za STA. Dodala pa je, da ima za to, da še vedno igra, tudi čisto prozaičen razlog - "vsi vemo, kakšne so danes pokojnine in da je treba zraven še kaj zaslužiti".
Igra v več "še živih" predstavah. Med njimi v Boris, Milena, Radko v režiji Dušana Jovanovića, ki je trenutno v nekoliko spremenjeni obliki na sporedu Špas teatra, obetale pa naj bi se tudi ponovitve uspešnega Macbetha po Shakespearu v režiji Ivice Buljana. Nastopa še v ponovitvah Grenkih solz Petre von Kant v režiji Arthurja Nauzyciela ter v Buljanovi režiji Tiesta. V prihodnjem letu se za igralko obeta novo sodelovanje z ljubljansko Dramo.
Prednost obdobja po upokojitvi Milena Zupančič prepoznava v tem, da si lahko sama izbira, ali bo določeno vlogo sprejela ali ne. Prav tako zelo rada sodeluje z mladimi gledališkimi ustvarjalci, saj jo zanima, v katero smer gre danes gledališče in kako danes delajo: "Če so moje izkušnje z mladimi dobre, sodelovanje rada ponovim in to delam povečini brezplačno." Dodala je, da se z mladimi zelo dobro razume in jim tudi rada priskoči na pomoč.
Milena Zupančič sicer ne pristaja na opredeljevanje teatra kot modernega ali nemodernega: "Teater je vselej moderen, kadar poda pravi razmislek in se ga prav dela. Ne bi mogla reči, da se danes kakšne stvari dela drugače kot nekoč. V teatru me nič na novo ne preseneča, ker sem že vse videla. Nič ni na novo izmišljenega, v osnovi gre za iste stvari, morda v nekoliko spremenjeni obliki."
Meni pa, da je vselej najtežje na začetku igralske poti: "Vselej pravim, da je najtežje biti mlad igralec, saj se moraš boriti zase, za svoj prostor. Potem pa pride obdobje, ko te zanimajo samo vloga in delo in tedaj se pravi igralski užitek začne."
Igralka je po začetnih vlogah temperamentnih naivk in zapeljivk oblikovala številne karakterne in nosilne vloge čustveno bolj zapletenih zrelih žensk. "Imela sem veliko srečo in sem praktično preigrala ves glavni ženski repertoar, od Shakespeara preko slovenskih novitet," je povedala igralka, ki se ji v karieri ni uresničila zgolj ena želja - igrati Riharda III.
Zakaj ravno ta moška vloga kot edina, ki bi si jo želela igrati?: "Ko sem si to želela, se mi je zdelo, da sem že vse ženske vloge preigrala in sem si želela spustiti in raziskati en karakter, ki je zelo zloben, hlasta po oblasti z vsemi sredstvi, v svojem bistvu pa je nesrečen."
Milena Zupančič je gledalcem znana tudi po okoli 30 filmskih vlogah. Slovencem se je najbolj vtisnila v spomin kot Meta iz Cvetja v jeseni v režiji Matjaža Klopčiča. Igralki je sicer vloga Mete po svoje ljuba, saj jo je približala ljudem, sicer pa ima najraje Žašlerico iz filma Vdovstvo Karoline Žašler, ki ga je prav tako režiral Klopčič.
Spomnila je, da je v zadnjem obdobju kariere, od osamosvojitve Slovenije dalje, prejela bolj malo filmskih ponudb. Med filmi iz tega obdobja sta ji ljuba Na planincah v režiji Mihe Hočevarja ter njen zadnji celovečerni filmskimi projekt Srečen za umret, pri katerem je sodelovala z Matevžem Luzarjem.
Za svoje delo je prejela izjemno veliko nagrad. Letos jo je predsednik Boris Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti, prejela pa je tudi stanovsko nagrado bert za življenjsko delo. Veliko Prešernovo nagrado si je prislužila že leta 1993, leta 1999 pa je prejela Borštnikov prstan.