Sintagma "seksturizem" danes ni ravno tabu - prav dobro se ve, da se Zahodnjaki radi odpravijo na jug Azije po nakup mesenih užitkov. Precej manj pa se govori o ženskem seks turizmu.
Pojav sicer ni ravno nov - tam nekje sredi 90. let so uslužbenci v letovišču na jugu Turčije prostodušno pripovedovali o svojih "dekletih" iz Nemčije in Anglije, ki prihajajo k njim parkrat na leto. Oni so bili fantje v zgodnjih 20. letih. Dekleta so jih štela okoli 50.Ljubezen ni le zgodba o brezupnem, precej tragičnem iskanju ljubezni in moške bližine, je tudi zgodba o obojestranskem izkoriščanju. Na trenutke ne veš, kdo izkorišča koga bolj - starejše Zahodnjakinje, ki temnopolte fante obravnavajo kot svoje igračke, ali precej iznajdljivi fantje, ki točno vedo, na katere strune zaigrati - preden naivne ženske oskubijo.
Za kulturnega antropologa dr. Rajka Muršiča ni dvoma, da gre za objestransko izkoriščanje, vendar: "Glede na to, da Afrika da precej več, kot dobi, da si Zahodnjaki in celo nevladne organizacije z Afriko pridno polnijo žepe, je kar prav, da nekateri Afričani več vzamejo, kot dajo." Da se "karma" nekako izravna, torej. Podobnega (ciničnega) mnenja sta tudi programski direktor Zavoda Global, v Zimbabveju rojeni Max Zimani, sicer nekdanji predsednik Afriškega centra v Ljubljani, in sociolog dr. Nikolaj Jeffs. Vsi trije, ob njih pa še afrikanistika dr. Nataša Hrastnik, so bili v torek po projekciji Paradiža (v sklopu Tedna evropskega filma) gostje okrogle mize Sugar Mamas - Postkolonializem "črne celine".