Župan Občine Črnomelj Andrej Kavšek se je včeraj na povabilo Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine ter Mestne občine Novo mesto na Otočcu udeležil srečanja na temo 3. razvojni osi – jug, ključnega infrastrukturnega projekta za razvoj Bele krajine.
Župan je zbrane nagovoril v imenu vseh treh belokranjskih občin, vsebino njegovega nastopa objavljamo v nadaljevanju.
Spoštovani,
na današnjem posvetu vas nagovarjam v imenu županov vseh treh belokranjskih občin. Verjetno bi lahko, kot že tolikokrat, spet načenjali enake vsebine, saj je bilo na temo nujnosti tretje razvojne osi za Belokranjce v zadnjih 20 letih že veliko povedanega in prelitega veliko črnila, v tam času pa se je zamenjalo tudi kar nekaj županj in županov. V izogib ponavljanju bom poskušal nanizati zgolj nekaj dejstev, med katerimi večina žal pomeni v zadnjem času izrazito poslabšanje razmer.
Če začnem najprej z nečim pozitivnim. Najprej pohvala Gospodarski zbornici Dolenjske in Bele krajine in še posebej njenemu prvemu predsedniku g. Jožetu Colariču, ki je zelo odločno stopil na stran Belokranjcev in prav njemu se lahko prvenstveno zahvalimo, da Bela krajina ni ostala bela lisa na prometnem zemljevidu Slovenije. Sicer pa smo Belokranjci veseli, da so se začele izvajati aktivnosti tudi na belokranjskem delu. Začenši s projektiranjem, parcelacijami, geomehanskimi raziskavami in arheološkimi raziskavami. Še bolj pa bomo veseli vsake pospešitve aktivnosti. Pri tem posebej poudarjam: če ne bo tunela, smo v slepi ulici. Za Belokranjce je namreč ključen tunel, skozi katerega bi se lahko pripeljali na drugo stran Gorjancev, potem pa se bomo že znašli, glede na to, da sagi o pridobivanju gradbenega dovoljenja za 1. in 2. etapo ni videti konca, sploh ob takšni zakonodaji, kot jo trenutno imamo. Zato na tem mestu pozivam vse odgovorne, da premislijo o spremembah/poenostavitvah zakonodaje po vzoru naših zahodnih sosed, kjer za infrastrukturne projekte državnega/evropskega pomena obstaja neka diskrecijska pravica ministra ali kogarkoli, ki odobri izvedbo projekta, sodni procesi pa tečejo vzporedno.
Znani Belokranjec že dlje časa ponavlja »Od Črnomlja do Ljubljane je enako dolga pot kot od Ljubljane do Črnomlja«. To seveda napeljuje na vprašanje, zakaj se ljudje ne bi vozili na delo in v šolo tudi iz Ljubljane v Belo krajino, če vemo, da jih v obratni smeri dnevno migrira po nekaterih podatkih čez 600. Zakaj investitorji raje ne investirajo v Belo krajino, zakaj se stanovanja raje gradijo centrih in ne na periferiji. Odgovor je jasen: ker ni ustrezne prometne in ostale infrastrukture.
Razdalje med mesti se namreč že dolgo ne merijo več v kilometrih, ampak v minutah. In seveda se ljudem z drugih območij ni treba voziti in zapravljati čas na poti in še tvegati nesreče. Včasih smo čez Gorjance v Novo mesto prišli v 45 minutah, danes, ob taki prometni obremenitvi ceste, se zgodi, da pot traja tudi do uro in pol. Nemara bi kdo ob tem navrgel, češ saj imate vlak, in k temu pritaknil še pomembnost trajnostne mobilnosti. A marsikdo ne ve, da zaradi dotrajanosti proge, kjer vsakih nekaj mesecev omejijo hitrost na posameznih odsekih tudi na 10 km/h, traja pot v Novo mesto namesto 35 -40 minut tudi več kot uro in 10 minut, če seveda ni zamud. Otroci zamujajo v šolo in nasploh je nejevolja velika. Prejšnji teden sem dobil dobronamerno pismo dijakov v okviru tedna mobilnosti, v katerem so med drugim v zvezi z vožnjami z vlakom navedli nekaj predlogov: popraviti tirnice na relaciji Črnomelj - Novo mesto, sanirati most pri Otovcu (strah jih je, da se bo podrl), novejši in hitrejši vlaki s klimo in omrežno povezavo Wi-Fi, obnoviti železniško postajo Črnomelj, nova železniška povezava do Vinice, vlaki največkrat zamujajo in so prepolni.
Tako smo Belokranjci dejansko v mišji kletki. Razlika je le ta, da gremo mi lahko ven oziroma moramo iti v Ljubljano ali Novo mesto, ker je to naše preživetje, medtem pa k nam ni ne investicij ne novih šolskih programov, niti delavcev, pri čemer imamo srečo, da imamo ljudi s Hrvaške, od koder jih v Belo krajino dnevno migrira čez 700. Obsojeni smo na drugačno življenje. In kot da vse to že ni dovolj, je sedaj za tovorni promet zaprt še viniški most.
Naj izpostavim še zelo pomemben gospodarski vidik. Adria Dom je eno najuspešnejših in v svetovnem merilu nagrajevanih podjetij, medtem pa se že leta spopadajo z velikimi logističnimi težavami pri izvozu njihovih izdelkov oziroma hišk.
V imenu vseh Belokranjcev prosim, da pospešite aktivnosti in morda najprej začnite pri tunelu in potem naprej, da bomo dobili vsaj luknjo, kot radi rečemo Belokranjci. Ker drugače bo to samo še obvoznica do Zagreba, namesto do Belokranjcev, za katere je ta cesta dejansko življenjskega pomena.