Lojze Kovačič spada med največje slovenske prozaiste. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so romani Deček in smrt, Resničnost, Pet fragmentov in Prišleki. Večni prišlek pa je bil Kovačič, ki je bil pri desetih letih z družino izgnan iz Švice v Jugoslavijo in se tedaj šele prvič srečal s slovenščino. Danes bi dopolnil 90 let.
Lojze Kovačič se je rodil na današnji dan leta 1928 v švicarskem Baslu v družini slovenskega izseljenca. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Slovenijo. Najprej so živeli v očetovi rojstni vasi Cegelnica na Dolenjskem, pozneje so se preselili v Ljubljano, kjer je Kovačič končal višjo pedagoško šolo. Delal je kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana ter kot mentor za lutkarstvo in književnost v Pionirskem domu v Ljubljani.
Kot pisec je sprva sledil socialnemu realizmu, ki je delno izhajal tudi iz osebne izkušnje skrajne revščine in marginaliziranosti, a vanj že na začetku vnesel nekaj novosti: opisoval je usodo malega človeka iz napol proletarskega okolja skozi optiko njegove psihološko-biološko opredeljene notranjosti in ne skozi družbene konflikte. Pozneje pa so v njegovem pisanju začeli vznikati elementi eksistencializma in modernizma.
Njegove pripovedi določa fragmentarnost in so v veliki meri avtobiografske, popisoval je zlasti mladostne izkušnje. "Povezati koordinate svojega življenja v celoto: to je Kovačičev pisateljski kredo. Le da ta celota nastaja tako rekoč sproti: iz žive zdajšnjosti ali pa ob pomoči sile spomina. O njej ni mogoče napisati drugega kot fragmentov. Forma njenega pojavljanja je fragmentarna. Ko je napisan zadnji fragment, je povedano vse - celota, ki in kakor jo je bilo mogoče povedati," zapiše Matevž Kos v spremni besedi ponatisa Kovačičeve trilogije Prišleki, ki jo je založba Beletrina izdala ob 90. obletnici avtorjevega rojstva.
Poleg literature za odrasle je Kovačič ustvarjal tudi pravljice, slikanice, kratko prozo in radijske igre za otroke. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med njimi leta 1973 veliko Prešernovo nagrado za delo Sporočila v spanju - Resničnost ter leta 1972 in leta 1986 Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Velja tudi za posebnega kresnikovega lavreata. Bil je namreč prvi, ki so mu leta 1991 podelili kresnika za najboljši roman leta za delo Kristalni čas, in tudi edini, ki je kresnika prejel posthumno, leta 2004 za zadnje dokončano delo, roman Otroške stvari. Za Kristalni čas je pred dvema letoma prejel še posebnega srebrnega kresnika za najboljši roman zadnjih 25 let.
Po dolgotrajni bolezni je umrl 1. maja 2004 v Ljubljani.