Občina Semič, Kulturno društvo Orel in semiška knjižnica začenjajo danes tradicionalne, 21. Krakarjeve dneve, posvečene pesniku, novinarju, uredniku, prevajalcu, esejistu in profesorju Lojzetu Krakarju. Z nizom kulturnih prireditev želijo pomen rojaka, ki mu življenje ni bilo naklonjeno, trdneje umestiti v zavest občanov in širši kulturni prostor.
Krakarjeve dneve, tridnevni niz prireditev, ki so ga letos poimenovali Gore in narava naše veselje in navdih, bodo v semiškem Kulturnem centru uvedli z drevišnjim recitatorskim večerom na temo gora in narave, ki ga bodo pospremili z nastopom učencev Glasbene šole Črnomelj.V soboto bodo v omenjenem kulturnem centru najprej dopoldne pripravili okroglo mizo in jezikovno delavnico Dajmo priložnost Slovenščini, na večerni osrednji prireditvi bodo gostili svetovno znana alpinista Andreja in Marijo Štremfelj in nato odprli še fotografsko razstavo Polnost življenja.
Na zadnji dan Krakarjevih dni, v nedeljo, bo na programu tradicionalni koncert pevskih zborov in semiških pritrkovalcev, so še sporočili iz Semiča.
Lojze Krakar se je rodil 21. februarja 1926 v Semiču. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, med drugo svetovno vojno pa je bil zaprt v italijanskih taboriščih in nemških zaporih.
V Ljubljani je diplomiral iz slavistike, kasneje pa delal kot urednik pri Tovarišu, Cicibanu, na RTV Ljubljana in pri Cankarjevi založbi. Deloval je tudi kot samostojni književnik, med letoma 1965 in 1975 pa je kot lektor za slovenščino gostoval v Frankfurtu, kjer je leta 1970 tudi doktoriral. V Ljubljani je 24. decembra 1995 tudi umrl.
Krakar je izdal več pesniških zbirk. Med njimi so V vzponu mladosti (1949), Cvet pelina (1962), Sonce v knjigi (1962), Med iskalci biserov (1964), Umrite, mrtvi (1965), Noč, daljša od upanja (1966), Krik (1968), Vdanost (1970), Predlogi (1971), Izbrane pesmi (1971), Nekje tam čisto na robu (1975), Sporočilo (1978), Poldan (1980), Romanje v Kelmorajn (1986), Klinopisi (1988), Pacem in Terris (1990), Hvala ti, življenje (1991) ter Tu in onstran (1993).
Za svoje književno delo je prejel več nagrad, med pomembnejšimi nagrado Prešernovega sklada leta 1963, Prešernovo nagrado leta 1977 za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu in dve Levstikovi nagradi v 60. letih prejšnjega stoletja ter leta 1991.