V Galeriji Krka Novo mesto bo danes odprtje razstave del avtorice Maje Kastelic, ki bo na ogled obiskovalcem do 19. februarja.
Ena temeljnih značilnosti ustvarjanja slikarke Maje Kastelic je izjemno sistematičen in analitičen pristop, pri katerem je osredotočena na natančno piljenje podrobnosti. Njen začetni opus so sicer zaznamovale velike slike na platnu, na katerih je na podlagi vizualiziranega odnosa narave in rastlinskih oblik videno intuitivno razgradila in nam ponudila fragmentarni izsek, skozi katerega se je treba zazreti onkraj in videti več. Ta dela zaznamuje prežetost s filozofijo narave in panteizmom, intimni meditativni prostori pa so ustvarjeni v slikarskem preigravanju svetlobe in senc. Po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani jo je njena analitična plat razmišljanja preganjala toliko časa, dokler ni končala znanstvenega študija še na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Očitno je, da se njeno teoretično in praktično delovanje na likovnem področju ves čas dopolnjujeta. Če je v teoriji enciklopedično natančna in hermetično vpeta v znanstveni aparat, pa je slikanje zanjo čista ekstrovertiranost duše, njeno intimno zlitje na slikarski nosilec. Pri Kastelčevi je vsakršno delovno udejstvovanje nabito s strastjo. Nič drugače ni v zadnjem obdobju, ko se intenzivneje ukvarja z ilustracijo, ki je pri nas ena bolj uveljavljenih zvrsti likovne umetnosti z otipljivimi mednarodnimi uspehi. S potrebno intenziteto temu sicer ne sledita kritiška in teoretična refleksija in posledično tudi ne umetniški trg, čeprav bi bilo to izredno pomembno, saj gre konec koncev za primarni stik najmlajših, ki si s pomočjo teh podob začno graditi svet. Kastelčeva je v polje ilustracije prenesla vse, kar jo je zaznamovalo že v slikarstvu. Širok analitičen pristop, ki zahteva redno spremljanje in analizo sodobnih trendov v ilustraciji na eni strani, na drugi pa eruptivno nenadzorovano silo ustvarjanja, ki ne glede na okoliščine izhaja iz njenega bistva in gradi prepoznavno avtorsko poetiko, ki jo zaznamuje predvsem slikarski način razmišljanja, determiniran z odločno slikarsko potezo, ki se kaže predvsem v gradnji slikovnega polja, in s preplastenimi barvnimi nanosi, ki pogosto tvorijo energično dramatičnost ozadja, v katero umesti stilizirano risbo.Na razstavi v Krki smo se odločili narediti vpogled v pestro paleto avtoričinega ilustratorskega ustvarjanja v zadnjem obdobju. Izpostavili smo različne stilne in tematske pristope pa tudi produkcijo v tujini, ki je vse pogostejša. Plodno sodelovanje z literatom Branetom Mozetičem smo zaobjeli z ilustracijami za knjigo Alja dobi zajčka (2014). Avtorja socialno občutljivo temo telesnega hendikepa najmlajšim predstavita na izjemno subtilen način. Kastelčeva poseže po izrazito poudarjeni risbi in izbiri toplih barv s pogostimi referencami (predvsem svobodo ptic) iz narave. Stilno, z mogoče še bolj poudarjeno čistostjo risbe lahko temu delu ob bok postavimo še Majino ilustracijo iz dela Roberta Pismenija Martino Dormiglione (2015), ki smo jo tudi uvrstili na razstavo. Kot delo v nastajanju pa smo, tudi zaradi simbolnega pomena, dodali nekaj osnutkov in risb za še neobjavljeno delo dolenjskega literarnega barda Toneta Pavčka, ki bo izšlo pri založbi Sanje.
Po obdobju kombiniranih prehodov med polji slikarstva in ilustracije je Kastelčeva v letu 2014 kot meteor zablestela z avtorsko slikanico Deček in hiša, ki jo povsem nepretenciozno lahko označimo za mojstrovino in jo seveda predstavljamo na razstavi (ob njej v dialogu najdemo še delo Le drôle de Noël de monsieur Simon, 2015). V delu, ki je nastajalo nekaj let, ob prvem listanju opazimo asketsko barvno paleto, s katero izpostavlja igro svetlobe in senc (klasični chiaroscuro) in na eni strani izraža lirično noto mehkobe luči, njeno pojemanje v temo, ter ekspresivno izražena melanholična čustva, prežeta s tišino. Vendar Deček in hiša ni knjiga, ki jo lahko samo na hitro prelistamo, ampak je izjemno subtilno in večplastno delo, ki ga je dobesedno treba gledati (brati) s povečevalnim steklom. Na enem od osnutkov iz skicirke je Kastelčeva kot opombe na rob zapisala: spomini, simboli, grafiti, napisi – chiaroscuro (Rembrandt). Če ilustrativno ponazorimo, za kako kompleksno delo gre, lahko brez težav zapišemo, da bi v primeru analize petnajstih risb iz knjige o vsakem od teh pojmov samo s psihoanalitičnega vidika brez težav spisali knjigo. Za začetek se ustavimo predvsem pri čisto likovni prvini chiarocsura, ki ga na razstavi v najčistejši obliki lahko vidimo na risbah v knjigi Deček in hiša kot tudi v francoski slikanici Zabaven božič pri gospodu Simonu (2015). S tem terminom v slikarstvu pojmujemo močno, lahko bi rekli dramatično soočenje svetlobnih in temnih delov kompozicije, kjer ima pomembno vlogo simbolika svetlobe. Začetke lahko iščemo pri Leonardu da Vinciju, nato pri Caravaggiu, mojstrsko pa je s to tehniko dramatično intenzivnost, ritmično vizualno harmonijo in psihološko globino del razvil Rembrandt in ravno zato ga najdemo v Majinih opombah. Sam bi, predvsem ob delu Deček in hiša, rad opozoril še na enega izjemnega mojstra, El Greca in njegovo sliko Deček prižiga svečo (ok. 1570). Ravno v centralni točki te slike, v intimni sferi, najdemo vso izjemno moč psihološke globine tehnike chiaroscuro. V točki žerjavice (svetlobe), ki jo razpihuje deček, tiči magija celotne Majine zgodbe. Točka, ki je tako mojstrsko izvedena, nas hipnotizira in uroči, stopimo vanjo in v stilu najboljšega magičnega realizma postanemo deček iz knjige Maje Kastelic, ki iz risbe v risbo zvedavo in potrpežljivo sledi svetlobi, svetlobi kot smerokazu, svetlobi kot idealu ali platonski ideji. Ne vemo, kdaj se zgodi misterij prehoda, vendar se zdi, da smo prav gotovo »notri« takrat, ko skupaj z dečkom simbolno stopimo z Grimmove ulice v Andersenovo in prestopimo v paralelni svet. Sploh če zraven interpretiramo še simbolni pomen mačka, ki ga vabi, in navodilo, ki ga najdemo takoj za vrati, ko nas nagovori avtorica kot skrbnica ali hišnica Maja. Od tu naprej so skoraj vse črte ali grafiti tudi simbolne reference ali avtoričini intimni spomini, ki jih bomo lahko razreševali še desetletja. Nekaj jih je seveda očitnih, kot denimo poklon Maje Kastelic velikanom ilustracije, kot so Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in tudi Shaun Tan, Peter Sis in Quentin Blake. V kontekstu magičnega realizma so pomenljiva tudi hrbtišča knjig, kjer najdemo Gabriela Garcio Marqueza, Rolanda Barthesa, Joseja Saramaga, Arta Paasilinno. Veliko bolj enigmatični pa so seveda tisti, ki delujejo kot idiogrami, ki so kompleksen rezultat avtoričine intime in so zato znani samo njenim najbližjim, največkrat pa verjetno samo avtorici. Ta enigmatičnost je pravzaprav vsa eruptivna sila življenja, vodilo, ki nas vodi naprej in je zato, tudi če ga ne razumemo dobesedno in ga samo slutimo, svet, v katerem živimo.
Maja Kastelic
Rodila se je leta 1981 v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 pod mentorstvom prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela (Raziskovalni Inštitut ALUO). Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na Fakulteti za humanistične študije Koper vpisala predmet Filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom. Je avtorica slikanice Deček in hiša. Za prve ilustracije te zgodbe je leta 2012 prejela priznanje Hinka Smrekarja, na 11. slovenskem bienalu ilustracije (2014) pa za ilustracije iz knjige tudi plaketo Hinka Smrekarja. Ilustracije Dečka in hiše so bile uvrščene v elitni izbor ilustracij na sejmu otroških knjig v Bologni (Bologna Children's Book Fair), ki je najpomembnejša tovrstna prireditev na svetu, slikanica pa v izboru 200 slikanic z vsega sveta, ki jih v najprestižnejšem letnem katalogu otroške in mladinske literature White raven (Bele vrane) vsako jesen predstavijo na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za slikanico je doma prejela tudi Levstikovo nagrado in nagrado Kristine Brenkove. Živi in dela v Trebnjem.
www.majakastelic.blogspot.com