Beletrinini trubadurji tudi letos obiskujejo svoje bralce po vsej Sloveniji. Enega med njimi, pisatelja, pesnika, scenarista in dramatika ter tudi Prešernovega nagrajenca, je pot v četrtek, 13. aprila , s prekmurskih ravnic vodila vse do Posavja. V knjižnični dvorani so gostili Ferija Lainščka.
Ferek, kakor mu je pravila mama, oziroma Feri, kakor ga je klical oče, je bil zelo radoveden deček. Veliko in vztrajno je spraševal. V romanu Kurji pastir ga spremljamo do njegovih prvih mesecev življenja, roman Petelinje jajce pa zajema obdobje do petega oziroma šestega leta starosti. Z zapisi v njem je avtor želel obuditi čas otrokove magične domišljije, zavestnega spomina.
V prijetnem pogovoru s Carmen L. Oven, polnem sinhronicitet, je gospod Feri povedal, da je materialno živel v revščini, ob čemer pa je bilo njegovo duhovno življenje zelo bogato. Pripovedovanje zgodb je bila dota, ki jo je dobil in s čimer je vzdrževal magično razmišljanje. Prav zaradi zgodb je postal pisatelj in verjame v pesniško resnico v in na tem svetu. Pravi, da ni nameraval oziroma načrtoval pisati o sebi, ga je pa pri vsem tem vodilo obujanje mnogih zgodb. Uporabil in zapisal je tiste, ki so se mu zdele literarno zanimive, arhetipske. Tiste, v katerih se prepoznajo tudi mnogi bralci. In to prvinskost potrjujejo naklade oziroma ponatisi omenjenih del, tudi število njihovih bralcev in izposojevalcev v domači brežiški knjižnici.
Beseda je nanesla še na življenje na vasi. Avtor zdaj sicer že več let živi v mestu, v obeh romanih pa je vas še kako vidna in živa. Z njo pa tudi solidarnost, pomoč in enotnost, na kar dandanes pogosto pozabimo. V romanu Petelinje jajce je slednje lepo izraženo z naslednjimi besedami: »Glavno je, da se človek znotraj ne umaže.« Očetove besede sinu. Popotnica za vse življenje.
Prisluhnili in nasmejali so se še navezi s kokošmi oziroma petelinom in mačkom. S prvimi je povezan naslov prvenca trilogije; petelin – domači ljubljenček in prijatelj, za katerega se je mladi Feri venomer boril, ima osrednjo vlogo v drugem delu trilogije, mačku pa se slednja obeta v tretjem, zadnjem delu.
Večer so začeli in zaključili s Ferijevo poezijo; tudi v njegovi materinščini – prekmurščini. Z zvoki citer in kitare pa sta pobožala Ana Jagrič in Jaša Pavlin, učenca Glasbene šole Brežice, pod mentorstvom profesorjev Anite Veršec in Tomislava Vrandečića.
Galerija
