Na Srednji strojni šoli Novo mesto so 22. september, dan brez avtomobila, obeležili na prav poseben način – v šolo so se odpravili peš.
Najpogumnejši dijaki in profesorji so pot začeli že ob 3.15 v Šentjerneju.
Ko je večina ljudi še mirno spala, je skupina že stala na zbirnem mestu. Zaspanost so hitro pregnali, zavezali vezalke, si oprtali nahrbtnike in v hitrem tempu zakorakali proti Novemu mestu.
Noč je bila mirna, ceste skoraj prazne, nad njimi pa je sijalo nebo, polno zvezd. Tokrat njihovega jutra niso spremljali zvoki avtomobilskih motorjev, temveč enakomeren ritem korakov, pogovor, smeh in občasno vprašanje: »Lahko malo počasneje?« Zvezde so bile njihove spremljevalke, dobra volja pa njihovo gorivo.
Po dobri uri hoje jih je pričakalo prijetno in nadvse dišeče presenečenje. Profesor Peterlin je poskrbel za pravi pohodniški zajtrk ter jih razvajal s kavo, toplim čajem in rogljički. Z novo zalogo energije so nato nadaljevali pot.
Na Otočcu so se jim pridružili še zadnji dijaki in ravnatelj. Skupina je bila tako popolna, korak še odločnejši, cilj pa vse bližje. Skupaj je bilo 22 dijakov, učiteljev in drugih članov šolske skupnosti, ki so dokazali, da pot v šolo ni nujno samo vsakdanja vožnja, ampak je lahko tudi prava dogodivščina. Proteinske ploščice so jim dale še dodaten zagon za hojo.
Posebno priznanje si je prislužila rekorderka po dolžini prehojene poti – pomočnica ravnateljice SZKŠ, ki se je na pot podala kar iz Kostanjevice na Krki. Medtem ko so nekateri šele zbirali pogum za prve korake, jih je imela sama za seboj že lepo število. Na šoli so ji za izjemno vztrajnost, odlično telesno pripravljenost in neomajno voljo iskreno čestitali.
Med potjo so udeleženci nabrali kar nekaj kilometrov, še več zanimivih pogovorov in dovolj dobre volje za ves dan. Nekateri koraki so bili lahkotni, drugi nekoliko težji, vendar nihče ni obupal. Kot so ugotavljali, je v prijetni družbi tudi dolga pot precej krajša.
Pred Srednjo strojno šolo Novo mesto so prispeli ob 8.10, tam pa jih je čakalo presenečenje, ki ga ne bodo zlahka pozabili. Dijaki treh oddelkov so se postavili v špalir in pohodnikom pripravili veličasten sprejem. Ob njihovem navdušenju so se udeleženci za trenutek počutili kot pravi športni zmagovalci, ki se vračajo z velikega tekmovanja. Po skoraj petih urah hoje je bil takšen sprejem najlepša nagrada za njihov trud.
Časa za slavje ni bilo veliko, saj jih je čakal nov izziv – pouk. Šolski zvonec ni imel posluha za pohodniške dosežke, zato so se po jutranjem podvigu, morda nekoliko počasneje kot običajno, odpravili v učilnice.
Dogodek Peš v šolo pa je bil veliko več kot le hoja. Postal je zgodba o vztrajnosti, prijateljstvu, skupinskem duhu in skrbi za okolje. Udeleženci so pokazali, da lahko s skupnimi koraki naredijo nekaj dobrega zase, za svojo šolo in za okolje. En dan brez avtomobila morda ne bo spremenil sveta, zagotovo pa je lahko lep začetek.
Vsaka velika pot se začne z enim samim korakom. Njihova se je začela ob 3.15 v Šentjerneju, za rekorderko že v Kostanjevici na Krki, končala pa z veličastnim sprejemom pred šolo.
In ali bi podvig ponovili? Kot pravijo na šoli – seveda. A naslednjič bodo najprej preverili, kdo bo nastavil budilko.
Vtisi udeležencev
»Namesto avta smo izbrali raje druženje in polni energije stopili peš vse do šle. Občutki so fenomenalni in nadvse izjemni.«
Andraž Rataj
»Na pohodu je bilo vzdušje odlično, družba prava, postojanke super, odlična organizacija.«
Urban Cugelj
»Iz grofije do Mount Doom v deželi Mordor.«
Tai Bartol
»Presenetljivo prijeten in sproščujoč pohod. Lepa pavza od pouka.«
Maks Kužnik
»Pot je bila sicer izziv, a smo v lepi naravi in sproščenem vzdušju res uživali. Takšni dnevi so super priložnost za druženje zunaj učilnic. Hvala za vašo dobro voljo in skrb med potjo – upam, da pohod kmalu ponovimo!«
Jan Šmajgl
Galerija
