Včerajšnje popoldne je v knjižnično dvorano pripeljalo »dečka s tatujem na srcu«, Simona Mičića s polnim imenom, avtorja knjige o zamolčanih resnicah in bolečih spoznanjih. Predavanje o travmah so pripravili v sodelovanju s KZA Brežice, katerega predsednik je Dušan Lubšina.
Mag. Tea Bemkoč, direktorica brežiške knjižnice, je v uvodnem nagovoru izpostavila, da so travme rane oziroma poškodbe, ki pustijo razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in telesu ter živi še naprej. Rek, da čas celi vse rane, brez ustreznega zdravljenja gotovo ne drži. Slednje je v nadaljevanju izpostavila tudi domačinka Andreja Les, univerzitetna diplomirana psihologinja, ki je tudi vodila pogovor z gostom.Sprva sta se Andreja in Simon travm kot izvora odvisnosti in odvisnih odnosov dotaknila s področja znanosti in teorije. Izpostavila sta, da naše telo premore modrost, inteligenco, da se je sposobno samo zaceliti – fizično in psihično. Slednje predvsem takrat, ko so ustvarjeni pogoji, da to rano zacelimo sami. Simon je ob tem ovrgel rek, da česar ne veš, ne boli, in to označil za »speči vulkan«. Nikakor ne gre za dogodek, še najmanj enodnevni, ampak se s situacijo soočaš dan za dnem.
Simonova avtoterapija na poti spopadanja z bolečino je bilo pisanje. Papir je prenesel vse. Prav tako pa mu je na tej poti iskanja sebe, razkritja in reševanja problemov ob strani stala partnerka Suzana – steber, kakor je v knjigi poimenoval poglavje, namenjeno njej. Simon pravi, da zapisanega nikoli ni popravljal, knjige tudi nikoli ni »bral vnaprej«. To, da dela ni izdal pod psevdonimom, priča o njegovi moči in pogumu.
Ko je knjiga ugledala luč sveta, se mu je zdelo, kot bi z japonkami šel na Mount Everest. Na nadaljnji poti pa ga je vodila želja po pomoči drugim. Preveč je trpečih otrok in premalo staršev, ki (pravilno) ukrepajo.
Gre za prvo tovrstno moško pisanje v Sloveniji, po nekaterih podatkih celo v Evropi. Simon in Suzana sta z izdajo knjige sprejela tudi tveganje sprejetosti v družbi. Odpeljalo je mnoge, še več pa jih je pripeljalo. Spletla so se mnoga nova poznanstva, mnogi so spregovorili o sebi, o svojih izkušnjah … in niso pogledali stran, kar je bistveno.
Andrejino vprašanje, ali je bilo vredno, je Simon brez pomisleka potrdil. S tem je mislil na vsak korak, ki ga je že naredil, in na vsakega, ki ga še bo … ki si ga še želi. Če se bomo hoteli prepoznati, pa moramo kot družba še veliko delati … narediti.
Galerija
