Upravljanje Muzeja rudnika rjavega premoga Kanižarica je črnomaljska občina v ponedeljek predala Razvojno informacijskemu centru Bela krajina. Gre za stavbo in muzejsko zbirko na območju nekdanjega rudnika, ki predstavlja zgodovino Kanižarice ter tamkajšnjega edinega belokranjskega rudnika, so sporočili s črnomaljske občine.
Muzej rudnika rjavega premoga Kanižarica sestavlja več celot. Osrednja razstava orisuje geološko preteklost in zgodovino premogovnika Kanižarica, ki je deloval med letoma 1857 in 1997. Prikazuje tudi tehnološki postopek rudarjenja. Posebnost tega prikaza tehnične dediščine Bele krajine pa kot najbolj viden simbol premogovnika predstavlja prenovljeni rudniški izvozni stolp. Na ogled je tudi umetni rudniški rov.
Muzej v Kanižarici tako prikazuje 140 let premogovništva v Beli krajini, od skromnih začetkov sredi 19. stoletja, do razvoja v 30. letih minulega stoletja in nato nastanka modernega rudnika po drugi svetovni vojni, so pojasnili na občini.
Ker je prenova rudniškega stolpa terjala poseg v nepremično tehnično dediščino, so prenovitvena dela izvedli s sodelovanjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zamenjali so odslužene in načete kovinske dele, vse lesene dele strešne konstrukcije in izvoznega stolpa. Jekleno konstrukcijo so speskali, zaščitili s protikorozijskim premazom in prebarvali. Črnomaljska občina je za prenovo stolpa odštela nekaj manj kot 90.000 evrov.
Črnomaljski Razvojno informacijski center Bela krajina bo poskrbel za nadaljnji razvoj omenjenega muzeja oz. za prenovo in posodobitev njegove stalne razstave, so še zapisali na črnomaljski občini.
Na območju nekdanjega rudnika lignita Kanižarica na obrobju Črnomlja je sicer zadnja leta zrasla črnomaljska Poslovna cona Tris Kanižarica. Kanižarica je bila pred tem rudarsko naselje. Premog so na njenem območju odkrili leta 1838, njegovo izkoriščanje pa je postalo zanimivo šele po letu 1856, ko je avstrijska železarska družba Ritter von Fridau v bližnjem Gradacu odprla prvo železarno v Beli krajini.
Rudnik je bil do druge svetovne vojne večkrat zaprt. Zamenjal je več lastnikov, po drugi svetovni pa obratoval s starimi tehnikami. Do večje rekonstrukcije in modernizacije proizvodnje je prišlo med letoma 1958 in 1963. Sledilo je naglo povečanje količine izkopanega premoga, ki je doseglo višek leta 1969, ko so izkopali 143.000 ton premoga.
Edina večja rudniška nesreča se je zgodila leta 1976, ko je pri širjenju odkopnega polja ob prelomu prišlo do vdora vode in hitrega zalitja rovov. Po letu 1990 je količina izkopanega lignita začela upadati. Zadnjih 20.000 ton tega premoga so izkopali leta 1996.