Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Arhiv RS sta izdala monografijo, v kateri je umetnostna zgodovinarka Nataša Golob popisala srednjeveške rokopise in rokopisne fragmente iz državnega arhiva. Omenjena dediščina je bila posamično že navedena v strokovnih publikacijah, knjiga, ki so jo predstavili prejšnji teden, pa prinaša prvi zaokrožen pregled.
Jedro monografije je katalog, v katerem je avtorica, ena največjih poznavalk in raziskovalk srednjeveške rokopisne knjižne produkcije na Slovenskem, zbrala 132 enot rokopisov in fragmentov, ker pa je v nekaterih predstavljenih več kosov, je v celoti opisanih več kot 190 posamičnih fragmentov, je na predstavitvi povedal namestnik direktorja Arhiva RS Andrej Nared.
Posamični rokopisni fragmenti ali delni rokopisi se v republiškem arhivu nahajajo v nekaterih starejših upravnih in pravosodnih fondih, precej več jih je v arhivu gospostev in samostanov, in sicer samostanov Kostanjevica, Pleterje in Stična ter gospostva Krumperk. Največ pa jih je po Naredovih besedah v treh zbirkah - zbirkah rokopisov in urbarjev ter zbirki muzejskih društev za Kranjsko, Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko.
Pri popisu je Nataša Golob upoštevala samo fragmente v latinični pisavi, časovno pa obravnavano gradivo sega od sredine 9. stoletja do približno leta 1500. Med zanimivejšimi spoznanji svojega dela je izpostavila kakšnih 30 fragmentov, ki jih je mogoče povezati z oglejsko liturgijo, za prav toliko enot se je povečal tudi fond rokopisov iz Stične, kar po njenih besedah pomeni, da imamo precej več stiških rokopisov, kljub temu, da nekaterih fragmentov ni mogoče identificirati, ker so bodisi poškodovani ali premajhni ali pa so bili uporabljeni za oznake v drugih knjigah.
Kot vsebinsko presenečenje pa je izpostavila fragment o ozvezdju Orion iz znanstvene razprave Almagest starogrškega astronoma Klavdija Ptolemaja. Rokopis je bil po njenih besedah najverjetneje prepisan na padovanski univerzi, bifolij, ki ga hrani Arhiv RS, pa bi lahko bil najstarejši latinski fragment tega Ptolemajevega dela.
Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti: Arhiv Republike Slovenije je prva knjiga iz nove serije, s katero se bo Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Sazu) posvetila rokopisnim kodeksom in njihovim delom, ki se nahajajo v arhivih in knjižnicah, zlasti v Ljubljani. Pričujoča monografija po oceni recenzenta, akademika Petra Štiha, dopolnjuje vedenje, kaj so v srednjem veku prebirali na Slovenskem in kakšen je bil duhovni prostor tega območja.
Glede na knjige, ki so jih hranili v samostanih, cerkvah in plemiških krogih, lahko rečemo, da je bil ta prostor še kako povezan z Evropo. Menihi so potovali, knjige so krožile, tako da so v naš prostor že zgodaj prišla dela, ki so jih zanimala, je izpostavil na predstavitvi. Mnoge so se po njegovih besedah izgubile, številne so bile odnešene, za številnimi so ostali samo sledovi, nekatere, denimo, so razrezali in uporabili za platnice drugih knjig. "Bilo jih je veliko več, kot smo menili," je pojasnil Štih.
Avtorica je opravila veliko delo, ki bo podlaga za nadaljnje raziskave in h kateremu se bodo bodoči raziskovalci vedno znova vračali, je ocenil Štih. Kot naslednji zvezek v novi knjižni seriji je napovedal rokopise in fragmente, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, teh je pa po njegovih navedbah najmanj 300. Po oceni Nataše Golob je sicer v raznih ljubljanskih zbirkah ohranjenih okrog 2000 fragmentov.