"Bi pričakoval, da bo o mlajšim generacijam neznanem rdečelasem grofu Albinu Margheriju z Otočca pisal nekdo z Dolenjske, a je to storila novinarka RTV Slovenije, Štajerka Amalija Jelen Mikša", v recenziji nove knjige piše Janez Pezelj.
In da bo Dolenjec pojasnil labirint človeških usod in značilnosti tistega obdobja, ki so ga prežemale spreminjajoče se družbene okoliščine od leta 1862 do 2. svetovne vojne. Od teh usod je ostala zanemarjena grobnica na otoškem pokopališču z napisom M A R G H E R I, in tu in tam govorice o ljubezni štiriinštiridesetletne grofovske hčerke, plemenite Florentine in petindvajsetletnega hlapca Ivana Jordana. Avtorica v svojem drugem romanu (prvenec je Vražji grižljaj) odpira številne teme: moč ljubezni, ljubosumje, sovraštvo, beg, tovarištvo, sožitje. Malce skrivnosti je v tem, zakaj se je Štajerka - na Dolenjsko je v svojem nekaj več kot šestdesetletnem življenju zašla najbrž samo po pomoti -, lotila pisanja!
Odgovor je skrit v zgodovinsko-ljubezenskem romanu, za katerega je bilo potrebno tri leta
potrpežljivega lekarniškega raziskovanja in preverjanja podatkov o življenju na drugem koncu Slovenije. Ljudi in kraje je predstavila barvito, čeravno mestoma iz opisov veje fikcija.
Roman bo vsak bralec doživel po svoje, v njem našel nekaj svojega, drugega. Med njimi
bodo morda tudi potomci rdečelasih pankrtov, izvenzakonskih grofovih otrok.
Starejši prebivalci okoli Otočca pravijo, da jih je bilo 90, to pisateljica potrdi. Kaj knjiga ponudi? Modistke bodo uživale v opisih razkošnih oblačil grofovskih hčera. Konjerejci v ljubezeni ljudi s šentjernejskega polja do plemenitih živali. Mizarji bodo našli napotek, kako izdelati posteljo za mladoporočenca, ljubitelji zgodovine opise pozabljenih dogodkov, prevarane žene bodo razumele silno bolečino grajske gospe, ki po petih otrokih pred možem – sovražil je vse, kar je bilo slovenskega, razen kikel, pod katere je segal ta prijatelj vina, kart in lova - pobegne na Dunaj. Poznavalci umetnosti bodo presenečeni, ko bodo zvedeli, da so bile stene Starega gradu in gradu Otočec, ki sta bila v grofovski lasti (tudi Šmarješke Toplice in rudnik v Brusnicah) ozaljšane s številnimi platni, med njimi je bila tudi Tintorettojeva umetnina. Mikšin sprehod v svet kočij, lovskih pogonov, peric ob Krki, lirični opisi krajev in običajev, začetka prve svetovne vojne, pa erotično začinjenih srečanj med grofico in ljubimcem je zanimivo, poučno branje, je večplasten utrip časa, ki ga že dolgo ni več. Je napeta zgodba s presenetljivimi zasuki. Zbrano med platnicami knjige Skrivnosti z Otočic bo zanimivo branje za širši krog, ne samo za Dolenjce. Pisateljici gre zahvala, da opisan čas, v katerem so živeli Marghierijevi in usode takratnih ljudi, z leti ne bo prekril prah pozabe, kot je grozilo vse do izida romana konec leta 2020 v Založbi Obzorja iz Maribora.