V Željnah nedaleč od Kočevja se domači pripravljajo na praznovanje sto let Metke Fink, edine še živeče slovenske rudarke in najstarejše občanke Kočevja. Rodila se je leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici.
Njeni najbližji jo takole opisujejo: Sama se obleče in uredi, vse ob isti uri; spat gre dobro uro po osrednjemu televizijskemu dnevniku, vstane, ko se razdani, okoli osme. Včasih tudi kaj skuha. Na krožniku si vedno zaželi meso, mleka skoraj ne. Rada posluša glasbo, bere (večkrat tudi brez očal), njeno razmišljanje je jasno, komunikacija tekoča, spomin zelo dober.»Bolna nisem tako kot drugi, a nekaj tablet le jemljem, za pritisk in redčenje krvi. Včasih sem malce kar nerodna, spotaknem se ob tepih in zgrmim proti radiatorju. Brazgotine po glavi zdravim z zelišči. Drugače me noge kar nesejo, včasih se po vasi sprehajam brez palice, » se pohvali za svoja leta neverjetno prijazna Metka, ki je na dnevnem kopu rudnika rjavega premoga delala tudi moška dela. »So mi bili zelo foš. Zbadal jih je moj zaslužek češ, kaj nam bo baba odžirala denar,» se spominja knapovskih let in upokojitve leta 1974. Od nekdaj je rada prepevala; v cerkvi do 90 let, pet let tudi v nonetu Rog iz Željn. Danes pa večkrat glasove združita s sosedom Leonom Behinom. Petje, ki pritegne. »Najhuje je bilo v vojni. Moža so odpeljali v taborišče na Rab, po vrniti leta 1944 je padel pred Nemci. Jaz sem ostala s komaj rojenim sinom Borisom. Preživela nas je krava, saj sem mleko menjala za riž, kruh, krompir…, » se še živo spominja. Za dolgo življenje ni recepta, dobra volja in delo zagotovo utrdita človeka. Priporoča odmerek vina in žganja na dan in zmerno hrano. In razumevanje med najbližjimi. Pravi, da jo greje ljubezen snahe, dveh vnukov, tri pravnuka in tri prapravnuka.
Metka Fink o življenjskih navadah
Metka Fink o preživetju med vojno
Metka Fink o delu v rudniku
Galerija
