God sv. Vincenca ali Vinceče, kot ga imenujemo, praznujemo 22. januarja. To je čas ko mora vsak vinogradnik v svoj vinograd in obrezati vsaj tri trte.
V Beli krajini je bil včasih živ običaj, da je gospodar s seboj vzel božičnik (praznični kruh), ki ga je prav s tem namenom prihranil še od božiča. To bi naj zagotovilo, da bo trtje dobro obrodilo. Stari ljudje so spoštovali običaj, da je bila na dan sv. Vincenca delovna živina prosta in je niso vpregali, kakor tudi ne na god sv. Antona, ki smo ga praznovali 17. januarja, so zapisali iz Krajinskega parka Kolpa.Danes je navada malce drugačna – vsekakor pa ne sme manjkati klobasa ali salama, saj vinogradniki povabijo v zidanico prijatelje in rez opravijo skupaj, seveda pa ne gre brez domače kapljice. Poudarek je predvsem na drugem delu, saj gre vendarle za praznik.
O Vincencu imamo Slovenci veliko pregovorov. Tukaj sta dva za pokušino: »Če na Vincenca sonce peče, dobro vince dozori, ki po grlu gladko teče, motne dela ti oči. Če na Vincenca sonce sije, se dobro vino v čaše vlije.«
Sveti Vincencij Pallotti se je rodil kot tretji otrok v italijanski plemiški družini 21. aprila 1795 v Rimu. Že naslednji dan je bil krščen na ime: Vincenzo Luigi Francesso. 16 maja 1818 je bil posvečen v duhovnika in poučeval teologijo. Med epidemijo kolere je živel v nenehni nevarnosti pri delu z bolnimi. Bil je zelo uspešen pri zbiranju sredstev za dobrodelne organizacije in reveže. Ustanavljal je zadruge za delavce, kmetijske šole, posojilnice, sirotišnice in domove za dekleta – ta dekliški dom je postal center sester pallottink, ki so bile prve medicinske sestre.
Galerija
