FOTO: Šifra Ivana Šege

Na učno polico v spodnji sobani mogočne Maticove etno hiše v Ravnem dolu, razpotegnjeni vasici v soteski ob potoku Ravnodolšica pod Brinovim Gričem, kjer so božji poslanci pred skoraj 400 leti dali zgraditi Štiftarsko (Nova Štifta) cerkev Marije vnebovzete, je vsestranski Ivan Šega položil svojo šesto leposlovno knjigo, Šifra. Sinoči jo je predstavil v Miklovi hiši v Ribnici.

Gre za roman iskrivega in plodnega pisatelja Ivana Šege o industrializaciji podeželja ter vsem, kar je prinesla in spremenila v naši družbi skozi desetletja. Vse od velike vojne naprej pa tja do sodobnega časa. Taktno je opisan tudi pojav tajkunstva kot posledica gospodarskega kriminala. V predgovoru je prof. Marjana Starc zapisala, da knjiga ponuja napeto branje, polno akcije in presenetljivih preobratov, a tudi vredno premisleka o tem, kako naprej. Šega je poudaril, da bi lahko skoraj vsak od tistih, ki so izgubili delo, napisal svojo tragično zgodbo. Torej, snovi za tovrstno pisanje je več kot preveč.

"Pri branju knjige se kot rdeča nit vleče nek vzgojni moment. Eden od junakov tega razburkanega časa namreč konča na vozičku v kočevskem Domu starejših občanov. Torej, kakor dobljeno, tako izgubljeno," je poudaril Šega in dejal, da vedno hkrati piše dve knjigi, vsaki pa najprej da naslov, ki mu služi kot oporno izhodišče za pletenje zgodbe.

Sicer je ob Ivanovi skromnosti poleg pisateljske plodnosti, ki jo jemlje kot vsakdanje delo dejavnega upokojenca, zložen še nabor raznolikih dejavnosti. Udinjal se je v čebelarskem društvu Ribnica (na sončni legi travnika ima tudi lasten čebelnjak, ki ga je obogatil z dvema ležiščema in  api komoro), v času, ko je bil tajnik, so na kraških vrtačah na Bregu pri Ribnici v okolju nizke podrasti sezidali dom čebelarjev. Takrat je napisal knjigo o Čebelarstvu v Ribniški dolini. Vodil je tudi društvo Upokojencev Ribnica. Nekoč je pel v cerkvi pri Novi Štifti, nato 25 let v Partizanskemu pevskemu zboru, zdaj pa ubrano v kvartetu Zvon. Zapisan je tudi kot graditelj križevega pota. Maticovo etno hišo je leta 2008 s 14 križi ali duhovnimi potmi povezal z baročnimi spomeniki pri Novi Štifti.

Ko ga delo opozori, naj malo le izpreže, se usede na motor, kupil si ga je za 71. rojstni dan, in šele za prvim ovinkom pred glavno cesto ubere razgledno pot pokrajinske barvitosti dežele. Svoj čas je oral ledino vsebinske zasnove sodraškega Tržnega dne, zanj je pisal skeče in v rokah nekaj let držal »Večer na trgu« - junijsko krajevno kulturno poslastico ob tridnevnem praznovanju spomina na Sodražici podeljene trške pravice Marije Terezije. Z znanjem, ki ga človek mora srkati vase, vse dokler ga stvarnik ne pokliče k sebi, se Ivan napaja v okviru projekta Univerze za tretje življenjsko obdobje v Kočevju.

»Sem v vrsti tistih, ki se po upokojitvi niso obotavljali, kako in kam naprej. V Ravni dol, na stezice najine mladosti se bova vrnila, v deželo suhe robe, sem družici Marinki odstrl željo. Seveda je bila uslišana, čeprav sva prej sklenila, da bi to bilo umevno storiti po 40. letih ljubljanskega službovanja,« se Ivan dotakne začetka pisanja njegove življenjske »diplomske naloge«. Pogled v zgodovino kmečkega gospodarstva v sodraško ribniški dolini je strnil v berljivi brošuri z naslovom Etno hiša. Ogrodje hiše je dediščina okolja, ki se razkaže v muzejskem prostoru. »Kaj je to pinja? Kaj je to baba? Kako in zakaj so oblikovali maslo v lesenem modelčku z odtisom cvetnega motiva? Zakaj pa se potrebuje rešeto? Vsa ta vprašanja se porajajo v glavi ljudi ob ogledu znamenitosti.

"V rodbini in verjetno širši okolici sem še edini, ki se je v mladosti naučil izdelovati vitre, rete, škafe in ribeže. Nosil sem tudi krošnjo in kanon, seveda pa ob očetu vselej pilil obrt, ki je bila včasih kruh z devetimi rezinami. Bil sem njegov vajenec," dodaja Ivan.

Objekt je poimenovan po Ivanovem dedu Matiji, ki je krošnjaril, kot tudi za njim oče Janez. Slednji si je omislil krošnjarjenja na kolesu, ded (njemu v spomin je v muzeju velika slika) pa jo je dvakrat odrinil čez lužo. Znana je dedova misel, da kdor moliti ne zna, naj se na morje ne poda. Ob strahotah na pobesnelem morju, ki so jih doživljali, so se namreč vedno zatekli predvsem molitvi.