Pred 30 leti, točneje 18. oktobra 1986, so ob črpalnem preizkusu v izviru Dobličice v Beli krajini odkrili do takrat nepoznano človeško ribico. Črnega proteusa ali tudi poljudno imenovanega črni močeril je odkril geograf dr. Andrej Mihevc in enega od štirih takrat zajetih primerkov odstopil oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.
In od tu dalje so prišli na vrsto znanstveniki. Najpomembnejše začetne korake na tem področju je naredil dr. Boris Sket, danes član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je tudi odkril novo populacijo na območju Jelševnika. Dr. Sket ga je zaradi njegovih posebnosti – poimenoval Proteus anguinus parkelj.Doslej je bilo odkritih 11 lokacij črnega močerila. A problem je predvsem v tem, da se celoten doslej poznan habitat »parklja« razteza na pičlih 2,5 km2, kar dela populacijo še posebno ranljivo na dogajanje v okolju. Ta zelo redka in nenavadna vrsta proteusa simbolizira tudi izginjanje podzemeljske biotske raznovrstnosti ter nevarnost onesnaženja virov pitne vode na krasu.
V Črnomlju je bil tako minuli vikend drugi mednarodni strokovni posvet z naslovom »SOS proteus: varstvo črne človeške ribice in njenega habitata – 30 let po odkritju«. Prvi dan seminarja je zaznamovala bogata mednarodna udeležba predavateljev in slušateljev iz številnih evropskih držav, ki so predstavljali svoje delo na tem področju s pomočjo najnovejših znanstvenih metod. Drugi dan pa je bil dogodek namenjen vsej zainteresirana javnost. Poudarek je bil na predstavitvi ogroženosti črne človeške ribice ter predlogu ukrepov varstva vrste in zaščite habitata. Predstavitev je moderiral dr. Dušan Plut, predstavitve problematike pa so imeli tudi Andrej Hudoklin z novomeške območne enote ZRSVN, Gregor Aljančič iz kranjskega jamskega laboratorija Tular - s soprogo Magdo Aljančič sta najzaslužnejši za organizacijo seminarja, Mateja Strgulec s KGZS Zavoda Novo mesto in Niko Šuštarič iz Društva Proteus. Tako je bila problematika dogajanja v okolju osvetljena z različnih smeri.
Na posvetu je bilo predstavljenih tudi več kratkih filmov o človeški ribici, prav tako pa je bil organiziran tudi ogled najdišča na Jelševniku pri Zupančičevih.