Foto: Po praznih hodnikih Podčetrtka

Tokrat smo se s fotoobjektivom odpravili malo dlje iz Novega mesta ter obiskali ostanek gradu Podčetrtek, ki samuje nad istoimenskim krajem ter čaka na obnovo. Vsekakor je spodbudno slišati, da naj bi se načrtovala prenova in adaptacija a glede na stanje in izjemno veliko plesni predstavlja to izjemno velik podvig.

"Kljub daljši poti je ogled gradu Podčetrtek vsekakor vreden vsakega kilometra. Po krajšem vzponu nas z odprtimi vrati pričaka veličasten grad. Grajsko dvorišče je zaraščeno v pravi gozdiček, čez katerega vodi pot do prvega razpotja. Desno - stopnice na grajsko dvorišče ali naravnost - v klet.
V gradu vladata tema ter zadušljiv vonj po plesni in gnilobi. Plesen je na gradu vsepovsod, posebej neznosno je v kleti in kuhinjah.
A vseeno sprehod po praznih hodnikih gradu človeka popelje nazaj v čas, saj so lepo vidne poslikave sten in stropov. Posebej zanimivo je, da so stolpi ohranili vseh pet nadstropij, ki so raziskovalcu dostopni. Le tu in tam so se tla vdala in zrušila, so pa še vedno dostopna vsa nadstropja - tudi podstrešje - in veliko število stranišč, ki jih v tem gradu ne manjka", je zapisal naš sodelavec Blaž Burger, ki je tudi avtor fotografij. 

In od kod gradu ime? 
Grad se je nekdaj imenoval Landsberg. To ime je dobil tudi trg pod njim. Ker pa so se grajski sodni dnevi redno vršili v četrtek, so kraj in grad preimenovali v Podčetrtek.

Zgodovina
Grad Podčetrtek (Windischlandsberg) na skalnem pomolu hriba nad istoimenim naseljem je bil pozidan že zelo zgodaj, kljub temu pa so njegovi kastelani, krški fevdniki vitezi Landsberški, kot tudi sam grad, omenjeni šele v začetku 13. stoletja.
Leta 1209 je v zapisih omenjen vitez Engelscalcus de Landesperch, grad pa leta 1261 kot castrum Lansperch. Romanski grad Podčetrtek je bil uničen med vojno z Madžari v drugi polovici 15. stoletja, nanj pa danes spominjajo le še ostanki stolpa na griču nad njim. Okoli leta 1520 so na mestu starega gradu pozidali sedanje grajsko poslopje, štiritraktno dvonadstropno stavbo z dvema okroglima, za nadstropje višjima stolpoma, ki so ju Attemsi temeljito prenovili in predelali v minulem stoletju. Od leta 1527 so Podčetrtek upravljali Tattenbachi, od leta 1682 do konca druge svetovne vojne pa so bili lastniki gradu grofje Attems, ki v lasti imeli kar nekaj gradov po Sloveniji, med drugimi tudi Grad Brežice. Med prvo svetovno vojno je bil grad popolnoma izropan, po njej so bila v njem stanovanja. Zaradi zapletov z lastništvom pa zdaj na žalost nezadržno propada.

Zanimiva dejstva
Podzemeljski hodniki: Iz kleti velikega podčetrškega gradu so vodili pod­zemeljski hodniki do drugih gradov, eden je vezal grad s celjskim gradom.

Zaklete sobe: Pred dvema letoma so se zaprla vrata ene izmed sob, ki jih ima grad sedemdeset in dve. Pravijo, da je vrata zaprl božji veter. In sicer zato, ker so v tisti sobi obešali kmete in shranjevali njihove glave. Nato so se zaprla še druga in še tretja vrata, tako da tudi v drugo in tretjo sobo nihče ne more vstopiti.

Mlin pod gradom: V tistem mlinu se vedno sliši neko bučanje, kakor bi nekdo s peresom pisal po kameniti mizi, piše v starih virih. V mlinu je baje mlinar, ki je začaran. Kdor pride k njemu, ne more ven.
Drugi pa menijo, da, ima v mlinu smrt svoj dom. Iz. njega hodi po okolici, vodi ljudi v mlin in jih mori.

O postanku božje poti v Zagorju: Grofu in grofici Attems iz. Podčetrtka se je v sanjah prikazala Marija, in sicer trikrat zaporedoma v noči od sobote na nedeljo pred binkoštmi. Vsakokrat je zahtevala, naj se ji postavi cerkev v Zagorju, kjer hoče deliti ver­nikom posebne milosti. Grof Attems je potem res dal sezidati sedanjo veliko, romarsko cerkev.
Na južni strani vasi Gabrje blizu Zagorja je mesto, ki se imenuje Gradišče. Tu, pravijo, je nekdaj stal grad. Graščakov navadno v njem ni bilo, samo v časih nevarnosti je služil za zavetje pilštanjskih in podčetrških gospodov. Nekdaj so pa Turki grad zavzeli in ujeli graš­čaka, ki se je skrival v njem. Na priprošnjo Marije Za­gorske se je graščaku posrečilo ubežati. Iz hvaležnosti se ji je šel, v verige vkovan, zahvalit. Ko zagleda malo, v gotskem slogu zidano cerkvico, ki so jo zgradili še Celjski grofje, pade na kolena pri hrastiču, ki je leta 1900. meril v obsegu 6 m, in v istem trenutku mu odpadejo verige. Ta dogodek so vrezali v plošče in naslikali v cerkvi.
Pozneje se je Marija prikazala nekemu grofu Attemsu iz Podčetrtka in ga je prosila, naj v Zagorju pozida novo cerkev, ker si je ta kraj izbrala za podeljevanje posebnih milosti. Grof ji je obljubil, toda na dano besedo je po­zabil. Čez leto in dan se je Marija v isti noči, na nedeljo po binkoštih, vnovič prikazala grofu in grofici in jima odločno velela, naj izpolnita dano obljubo. Nato je grof mali cerkvici, ki jo je pustil kot zakristijo, dozidal sedanjo krasno cerkev. Večkrat v letu, posebno pa na nedeljo pred binkoštmi, se zbirajo v njej številni Marijini častilci.

Neusmiljeni grof in razbojnik Guzej: V gradu Podčetrtek je bival grof, ki je bil velik so­vražnik kmetov. Daleč naokrog so se razprostirali nje­govi gozdovi. Nekoč je nabirala na njegovem svetu uboga žena dračje ter je našla mlado srno. Vzela jo je na svoj dom in jo je krmila. Dostikrat sama ni večerjala, da bi bila sita srna. Nekega dne je šel grof mimo njenega doma na lov. Ugledal je srno. Žena mu je povedala, da jo je ujela v njegovem gozdu. Grof se je razjezil in je ženo izročil sodišču, Za to grofovo brezsrčnost je zvedel sloviti razbojnik Guzej. Bil je prijatelj ubogih ljudi. Hotel se je maščevati. Ponoči je s svojimi tovariši napadel grofa in ga oropal. Medtem ko je bila žena v zaporu, ji je crknila edina koza. Ko se je vrnila domov, je prosila sosede, naj bi ji kdo kupil kravo v rejo. Nihče se je ni usmilil. Nekoč je bila na sejmu, kjer je prigovarjala kmetu, naj bi ji kupil kravo. Guzej je slišal njeno tarnanje. Vprašal jo je, katero kravo bi rada imela. Ko mu jo je pokazala, ji jo je kupil in rekel, da lahko sama zase obdrži prvo tele. Obljubil je še, da bo prišel kdaj k njej pogledat. Srečna ženica je odpeljala kravo domov. Minili sta dve leti in Guzej je prišel. Z veseljem je ogledoval lepo rejeno kravo in jo podaril ubogi ženi. Vprašala ga je, kaj naj reče, ako bo kdo hotel vedeti, od koga je dobila kravo. Guzej ni odgovoril, samo poslovil se je in odšel, od daleč je pa zaklical: »Ako vas bo kdo vprašal po kravi, recite, da vam jo je kupil Guzej!«
Žena je imela kravo še dolgo let.