Običajno gospodinje po vsem svetu za ta praznik spečejo potice, kolače, kuhajo suho meso, za žegen pripravijo tudi jabolka, hren, … a predvsem barvajo pirhe. A v Adlešičih se pirhi pišejo.
V pisač se vstavi čebelji vosek, ki se ga sproti segreva na plamenu sveče ali petrolejke in z voskom pišemo ornamente na jajčno lupino. Pisanje z voskom zagotovi, da se pri barvanju pirhov barva ne bo prijela na mestu kjer je jajčno lupino prekril čebelji vosek. Mora pa biti čebelji vosek, parafin bi se pri kuhanju stopil in učinek našega truda bi se izničil. Ko jo zaključimo s prvim pisanjem se jajca namočijo v hladno vodo z natopljenim rdečim krep papirjem. Ko se jajca obarvajo lahko nadaljujemo z drugim pisanjem – z voskom na rdečo jajčno lupino. Ko zaključimo tudi s tem pisanjem zakuhamo jajca v vodi s tekstilno črno barvo. Vosek se je raztopil in na mestu prvega pisanja je ornament v barvi jajčne lupine na mestu drugega pisanja je rdeč in nepopisan del jajčne lupine je črn.V Adlešičih se ohranjajo tradicionalni ornamenti, kot so znani že stoletje in več, lahko pa se piše tudi priložnostne pisanice. Dekleta so rada podarjala pisanice svojim fantom in nanje mogoče napisale: »Pisanico ti dam, ker te rada imam…«. Danes se pisanice redkeje uporabljajo ob velikonočnem zajtrku, pač pa so trajni spominek – zato jih ne barvajo več z čebulnimi olupki in jajca niso polna, pač pa jih pred začetkom pisanja izpihajo. Ta navada se je ustalila pred vsem po drugi svetovni vojni, ko so gospodinje dragoceno jajce porabile v kuhinji, jajčno lupino pa napisale in prodale kot spominek.
Slišati je zelo preprosto, veliko lažje pa se je tega dela lotiti, če ga spoznavamo s pomočjo izkušenih mojstrov. Prav zato je Javni zavod Krajinski park Kolpa tudi letos pripravil več delavnic pisanja pisanic po vsem parku. Anica Cvitkovič in Tončka Jankovič sta prenašali svoje znanje na številne udeležence delavnic v Prelesju pri Starem trgu, v Damlju pod Sinjim Vrhom, na Vinici in v Adlešičih.
Albert Sič o tradiciji barvanja jajc piše že leta 1922 v knjižici Narodni okraski na pirhih in kožuhih, piše: »Jajce ima pri vseh Slovanih simboličen pomen stvarstva, novega življenja. Rdeča barva pomeni veselje in lepoto. Pisanje pirhov je bilo v navadi pri vseh Slovanih in sega v starodavne čase naših prednikov. Obdarovanje z rdečimi pisanimi jajci je bilo v navadi že pri Egipčanih in Perzijcijh«.
V Beli krajini so današnji način pisanja pisanic sprva poznali le v Adlešičih, kjer se je ta tradicija obdržala do današnjih dni.
Adlešičke pisanice so zaslovele predvsem po predstavitvi na Svetovni razstavi v Londonu leta 1922, ko so bili učenci OŠ Adlešiči za svoje izdelke nagrajeni z usnjenimi čevlji. Za to prvo promocijo Adlešičev je bil najzaslužnejši nadučitelj Božo Račič-Kume, ki je nagovoril učence, da napišejo pisanice za to razstavo in v Londonu so si bili edini, da je to najlepši otroški spominek . So pa pisanice in samo pisanje Adlešičani predstavili na prvem Velesejmu v Ljubljani leta 1920.
Adlešiški pregovor za Veliki petek pravi: Ako je na Veliki petek lipo vreme, bo potlje vse leto zemlja godna za sako delo. Ako pa pada godina, bo sušno leto i slive bujo pišive.
Galerija
