Janez Lenarčič Svet24.si

Komisarja Lenarčiča čaka bogato nadomestilo

strelec Svet24.si

Kako bo obdobje strelca do 21. 12. vplivalo na vsa...

damjan žugelj Necenzurirano

Afera slovenski Watergate: zakaj je preiskava ...

1663796110-042mv Reporter.si

Mirko Mayer mora bivši zaročenki plačati ...

urska zigrat tadej pogacar Ekipa

Urška Žigart spregovorila o morebitnem ...

tilen-lotrič -1 Revija Stop

Tilen Lotrič božične okraske kupil že oktobra

vlatko cancar Ekipa

Trener Denverja povsem strt zaradi Čančarja, kar...

Novice Novo mesto

FOTO: Ljudje odprtih rok 2019 - Zahvalne listine so podeljene

Piše: Uredništvo revije Naša žena/Ženska, M.K.

Čas objave:
20.12.2019 08:50

Že tradicionalno se ob koncu vsakega leta, letos že šestindvajsetič zapored, ob zaključku akcije Ljudje odprtih rok zahvalijo ljudem, ki so v ožji ali širši družbi pustili neizbrisno sled s svojim humanitarnim delom in skrbjo za okolje in naravo.

Ljudem, ki na različne načine pomagajo drugim do lepšega življenja, da se izkopljejo iz trenutnih stisk, da njihovi obrazi spet zažarijo v sreči in zadovoljstvu, da se jim povrne zaupanje v soljudi ... Ljudem, ki svoj denar, čas in znanje namenjajo otrokom in mladim, da lahko razvijajo svoje talente in dobro »opremljeni« stopajo v svet odraslih.

Vse letošnje predloge so predstavili v novembrski prilogi revije Naša žena/Ženska. Komisija in bralci so do 10.decembra 2019 glasovali za izbor letošnjih dobrotnice/ka, darovalke/ca, izjemne osebnosti in dobrega človeka.

Na zaključni prireditvi v Narodni galeriji, bila je 18. decembra 2019, so vsem letos izbranim ljudem odprtih rok podelili zahvalne listine, prvim štirim pa še srebrne priponke ptice v letu, ki so posnetek priponke iz 5. stoletja, najdene v Ajdni nad Potoki, in je z dovoljenjem Gorenjskega muzeja, ki hrani original, tudi zaščitni znak akcije Ljudje odprtih rok.

Ljudje odprtih rok.jpg
Ljudje odprtih rok 2019
Foto: Media24

Člani posebne komisije (Biserka Marolt Meden, Jure Sešek, Zmaga Grah, Nada Pavšer, Aleksandra Blaznik Klinar, Neva Železnik, Marta Krpič) so glasovali in izbrali:
● Dobrotnik 2019 je : Društvo Humanitarček iz Maribora
● Darovalci 2019 so: Šolski center Novo mesto – Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola
● Izjemna osebnost 2019 je: Jože Okoren iz Trebnjega
● S poslanimi glasovnicami pa so bralci revije Naša žena/Ženska izbrali dobrega človeka 2019, ki je: Laura Novak iz Ilirske Bistrice.

Obrazložitve:

Šolski center Novo mesto – Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola
Mladi niso samo tekmovalni, so tudi srčni
Dijakinje in dijaki Srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole so del novomeškega Šolskega centra; ta ima skupaj 3170 dijakov ter 804 študentov. Omenjeni »trojček« pa obiskuje 512 dijakov – 60 v programih gradbeništva, 220 v programih lesarstva in 232 v programu predšolske vzgoje. Na prvi pogled nezdružljivi programi so se v praksi že veliko izkazali kot zelo kompatibilni. Še zlasti pa to velja za številne dobrodelne projekte, kjer sodelujejo vse te šole – gradbeniki zgradijo, lesarji opremijo, bodoče vzgojiteljice pa s svojimi izdelki in rešitvami vdahnejo »dušo«.
To se je potrdilo v dobrodelnem projektu za OZRK Novo mesto, kjer so med drugim skupaj z delodajalcem poskrbeli za opremo garsonjere, namenjene brezdomcem, pa pri projektu Društva revmatikov Slovenije, kjer so poskrbeli za idejno zasnovo dveh garsonjer na Mariborskem Pohorju … V Domu starejših občanov so gradbeniki pripravili tla za visoke gredice na vrtu ob oddelku za demenco, lesarji pa so jih izdelali. Njihovo skupno delo je tudi »babica z rastočo knjigo«, ki je del projekta » Rastoča knjiga« – bodoče vzgojiteljice so oblikovale in realizirale podobo »babice«, podstavek pa je delo lesarjev … Razveselili so jih tudi z veliko tombolo. Sicer pa predvsem dijakinje nastopajo tudi na različnih svečanostih v novomeškem domu starejših, skupaj z mentorico Natalijo Kunič so poskrbele za kakšno zabavno in zanimivo delavnico, pa tudi sicer prihajajo v dom kot prostovoljke krajšati čas osamljenim starejšim ljudem, ki nimajo svojcev. In na drugi strani so prisluhnili tudi potrebam najmlajših – gradbeniki so postavili podlago za teraso v bližnjem vrtcu, v teku pa je projekt za Varno hišo. Tako mladi promovirajo svoj poklic in hkrati dobrodelnost.
Današnje generacije so zelo podvržene tekmovalnosti, kot protiutež prizadevanj za osvajanje najvišjih mest na vseh mogočih področjih pa v teh treh šolah poudarjajo tudi srčnost, kolegialnost, prijateljstvo, strpnost, solidarnost, sožitje z drugačnimi … Dijakinje in dijaki tudi med seboj izkazujejo velik posluh za sošolce. Organizirano imajo finančno pomoč dijakom, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin, saj imajo na šoli šolski sklad, v katerega prispevajo učitelji, starši in dijaki. Zanimive izdelke, ki jih ustvarjajo pri praktičnem pouku, predstavijo na interni dijaški tržnici, prostovoljni prispevki pa se stekajo v omenjeni sklad. Pomagali so tudi nekdanjemu dijaku v programu mizarstva, ki se je med počitnicami na koncu 3. letnika – tik pred zaključnim izpitom – tako poškodoval, da je pristal na invalidskem vozičku. V Kulturnem centru Janeza Trdine so organizirali koncert Big Banda Šolskega centra Novo mesto, ki je imel tudi dobrodelno noto, kjer so se zbirali prostovoljni prispevki za njegovo zdravljenje. Na zaključni svečanosti v šolski telovadnici se jim je zahvalil in ko je govoril je bila v prostoru, v katerem je bilo 500 dijakov, »zelo zgovorna popolna tišina«, saj so bili prav vsi ganjeni in pretreseni.
Vsakoletna zaključna svečanost pa je tudi priložnost za to, da se zahvalijo prav vsem dijakom za njihov prispevek šoli; še zlasti pa dijakom, ki zaključujejo šolanje. Vsak zase je ogledalo šole in poslanec poklica, za katerega se je usposobil. Tako kot znanje odnašajo s seboj v življenje tudi vrednote, ki so jih spremljale skozi izobraževanje. Ob diplomah, kolajnah, nagradah, ki so jih osvojili na različnih področjih – od tekmovanj v znanju, praktičnih veščinah do športnih in še kakšnih uspehov – pa se z zlatim leskom svetijo tudi njihova dobra dela. Vrednote, ki so jim jih – skupaj z znanjem – vtisnili njihovi učitelji in mentorji, se usidrajo v mladega človeka in ga spremljajo naprej skozi delo in življenje. »To pa je najlepše priznanje za našo šolo in za naše učitelje,« pravi ravnateljica Damjana Gruden.
To je šola z velikim posluhom za ljudi v stiski; prisluhnejo nam in obljubljeno tudi izpeljejo. Med drugim so za novoletna darila več let zapored darovali za otroke iz ogroženih družin pisalne mize, stole in pručke za najmlajše. Sodelovali so v naših različnih, tudi večjih projektih in tako pomagali premostiti marsikatero zagato. Ob takšnih zgledih šola – poleg stroke, za katero se dijaki usposabljajo – uči tudi občutljivosti do drugačnih in ranljivejših skupin, kar današnja družba zelo potrebuje.

Jože Okoren iz Trebnjega
Zaradi njega je invalidom lažje

Jože Okoren je od svojega 20. rojstnega dne invalid – paraplegik. Ko so postavnega mladega fanta, polnega energije in načrtov, v posteljo položile nenadne težave z nogami, so skupaj z njim vsi menili, da je to le prehodna težava. Vedno je bil poln moči, delal je kot varilec, pomagal doma in sovaščanom pri najtežjih delih, saj je bilo zanj samo po sebi umevno, da vedno priskoči na pomoč.

Po začasnem izboljšanju stanja se mu je to vnovič poslabšalo in potrebna je bila operacija. Ko so ga po operaciji pripeljali v bolniško sobo, je najprej videl 20 nageljnov, ki mu jih je za 20. rojstni dan prinesla družinska prijateljica. Zato je svojo avtobiografijo naslovil »Dvajset nageljnov in invalidski voziček«, kajti operacija ni bila uspešna in postal je paraplegik.
Toda ni se vdal obžalovanju in obtoževanju, ampak se je spoprijel z novo situacijo. »Čez noč sem začel razmišljati drugače …« Postavljal si je nove cilje, med katerimi je bil tudi ta, da si bo kupil avto, ki ga bo lahko vozil z rokami … In sčasoma si ga je kupil. Ponovno je bilo veliko razlogov za to, da je pomagal sovaščanom – tokrat z vožnjo, saj je bil to prvi avto v vasi.
Del rehabilitacije na Soči so bile tudi športne dejavnosti, prilagojene invalidom, in pri športu je Jože zacvetel; najbližje sta mu bili košarka in atletika, je pa tudi plaval, igral namizni tenis itd. Šport invalidov je kmalu prerastel v organiziran sistem prilagojenih tekmovanj, vse do paraolimpijskih iger. Jože je užival tako kot član ekip kakor tudi v individualnih športih, kar je bilo kronano z veliko medaljami. Šport mu je prinesel veliko veselja in notranje moči, zato ga je promoviral med tistimi invalidi, ki so imeli še zadržke in se pozneje veselil njihovih uspehov in napredovanja.
Število športnih dejavnosti za invalide je začel tudi širiti še na strelstvo, tenis itd. Seveda v sodelovanju s pristojnimi službami, kar je zahtevalo veliko dela, usklajevanj, poguma in vztrajnosti.
Sprva kot aktivni športnik in promotor športa je nato kot organizator športa za ljudi na invalidskem vozičku premikal meje – predvsem v glavah administracije, ki »je videla« le ovire. Je eden najzaslužnejših za razmah športa med invalidi in eden vidnejših članov Slovenskega olimpijskega komiteja in številnih drugih visokih organov na področju športa pri nas.
Sicer pa je kmalu po rehabilitaciji na Soči, kjer se je pripravljal na samostojno življenje invalida, začel tja vračati kot prostovoljec, kot motivator. Dobro je vedel, kako se je težko spoprijeti z invalidnostjo, zato je v Soči spodbujal tiste, ki so se morali – pogosto nepričakovano – spoprijeti z vozičkom, z novo situacijo. Veder mladenič na vozičku je bil »živ dokaz«, da s paraplegijo življenja ni konec. Bolj kot zdravniki, psihologi, knjige … je zalegel njegov pogovor. Ogromno svojega časa je namenil in še vedno namenja temu plemenitemu delu. Invalidi se srečujejo s številnimi vprašanji, tudi zelo intimne narave;
Jože to zmore, saj je iskren prijatelj, svetovalec, organizator in pravi vzornik.
V Novem mestu je z njegovo zagnanostjo in predanostjo zrasla stavba Društva paraplegikov Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Koliko poti je moral ubrati, koliko pogovorov, pregovarjanj … »Društvena hiša ima tudi majhno stanovanje, saj ob nenadni paraplegiji invalida takoj potrebujejo prilagojeno stanovanje – od dostopnosti z vozičkom, preko ustrezne opreme do sanitarij. Dokler ne najdemo trajnejše rešitve, je na voljo naše stanovanje. Žal pa je včasih le eno takšno stanovanje premalo, saj je usodnih poškodb veliko. Tudi zato ozaveščamo učence in dijake, naj bodo previdni. Bolezni se ne da izogniti, nesreči zaradi lahkomiselnosti pa lahko …« pravi Jože. Ko se pojavijo pri invalidih težave, gre Jože v boj, v prepričevanje, v iskanje ustreznih rešitev. Ne preda se, dokler vprašanje »novega primera« ni rešeno. Hkrati si prizadeva z lokalnimi oblastmi širom po območju, ki ga pokriva društvo, urejati dostopnost do vseh potrebnih ustanov za invalide, pa naj gre za majhne kraje ali mesta, za urade ali šole, za frizerje ali trafiko, knjižnico … S svojo iskreno predanostjo reševanju vprašanj invalidov pride do prave rešitve. Zato se nanj obračajo tudi invalidi iz cele Slovenije, in če le zmore, jim pomaga, posreduje ali pa kar sam začne urejati zadeve. Njegova učiteljica Danica pravi, da je tudi s svojim humorjem in posebnimi domislicami verjetno kdaj omehčal kakšnega trdega pogajalca …

Sicer si naj bi pri 70. letih, ki jih je praznoval letos, nekaj več časa vzel zase, za svojo družino, za svoj vinograd, ki ga zelo rad obdeluje. Pri vsem pa mu pomaga žena – spoznal jo je na Soči; prijazna in pozorna medicinska sestra Marija, ki je zaznala njegove tople poglede in mu jih tudi vračala. Imata sina in tudi že vnuka, ki je njuno največje veselje. Toda kljub naštetemu Jože preprosto ne more izstopiti iz skrbi za invalide; ostaja jim predan in zato je njihov pogled na življenje lažji in lepši.

Izjavi:
Miro Cerar st.: »Z Jožetom Okornom sva sodelovala v številnih odborih in organizacijah za šport, tudi v Olimpijskem komiteju in Slovenski olimpijski akademiji, katere predsednik sem. Povsod je bilo njegovo sodelovanje zelo konstruktivno in iskreno zavzeto. Cenim ga kot športnika, ki je v času 'amaterskeg'« športa in že na začetku organiziranega športa za invalide dosegal zavidljive rezultate. In cenim ga kot človeka, ki je vedno v ospredje postavljal interese športnikov invalidov in nikoli svojih osebnih. Še podrobneje sem ga spoznal preko njegove avtobiografije, ki sem jo z veseljem prebral in lahko rečem, da je bil in ostaja vzornik invalidom in 'neinvalidom' vseh generacij.«

Robert Cugelj, direktor Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS Soča: »Jože Okoren je že kot mlad fant postal invalid in je več kot leto dni preživel v našem inštitutu. Pravijo, da tudi takrat ni obupal in je vseskozi iskal možnosti, da bo koristen sebi, svojim domačim in ljudem okoli sebe. Ima neverjetno energijo, pozitiven pristop in neverjetno karizmo, pravzaprav ga moraš poslušati. S temi vrednotami je zgled invalidom, ki v njem vidijo človeka, ki je v življenju dosegel neverjetne uspehe. Tudi v inštitutu Jožeta izredno cenimo, cenimo ga zato, ker odkrito spregovori o naših pomanjkljivostih in nas pohvali, ko naredimo stvari, ki so dobre za bolnike in za ljudi. Pravzaprav pravimo, da je Jože kar naš in da mu je inštitut kot drugi dom. Še modrost: Godrnjal sem, ker nisem imel čevljev, potem pa sem srečal nekoga, ki ni mogel hoditi. Verjemite mi, ko boste srečali Jožeta, nikoli več ne boste godrnjali.«