Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je pripravila knjižne POPslastice z Ano Mario Mitič. Z gostjo so spregovorili o razlikah med ustvarjanjem televizijske oddaje in ustvarjanjem stand up nastopov, o literaturi, improvizaciji, komediji ter humorju kot filtru družbenega dogajanja.
Za Ano Mario Mitič, moderatorko, stand up komedijantko, improvizatorko, voditeljico TV oddaj in igralko, prav gotovo lahko zatrdimo, da je »obraz, ki ima svoj glas«. Še nenavadno umirjena pred nastopom je na odru dobesedno zacvetela. Mladih njene hudomušne domislice in prekipevajoča energija ni pustila ravnodušnih.Branje je ključni del njenih priprav na nastop.
Z improvizacijo se je začela ukvarjati že v srednji šoli, od takrat pa je prehodila dolgo in naporno pot. Kljub temu, da na odru vse zgleda enostavno in spontano, v resnici ni tako. V vsak nastop je namreč vloženega ogromno truda in izobraževanja. Branje knjig je ključni del njenih priprav na nastop. »In ne, v knjižnici mi niso plačali, da to povem. Tako je res.« Dejstvo, da je ženska, ji pri njeni poklicni poti ni bilo ravno v pomoč. »Odziv obiskovalcev, ko pride na oder moški, je še vedno drugačen, kot če pride ženska in so nekoliko bolj zadržani. Včasih se zdi, da se moramo ženske še bolj dokazati.« Sicer pa je prepričana, da ženske odlikuje predvsem sposobnost prisluhniti sogovorniku, v prid pa sta jim tudi ženstvenost in milina.
»Če nisem dovolj dobra, naj me občinstvo izpljune.«
Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ni obiskovala in kot pravi »je živi dokaz, da se da tudi brez nje«. Od nekdaj si je namreč želela študirati medicino, vendar jo je pred diplomo pot pač zanesla drugam – v svet gledališča in zabave.
Ekipe, ki bi ji pomagala pri njenem nastopu, nima. Sama skrbi za vse, vključno seveda s pisanjem besedil. Gradivo za svoje domislice črpa predvsem iz vsakdanjega življenja. Pravi, da smo Slovenci izjemno zahtevno občinstvo. »Izobraženo in kritično, še predvsem do poustvarjanja dela drugih. In prav je tako. Hkrati pa smo Slovenci zmožni sprejeti šale na lastni račun in znamo primerno nagraditi tistega, ki dobro dela. Če nisem dovolj dobra, naj me občinstvo izpljune.«
»Smisel mojega poklica je, da se zabavamo.«
S tremo že dolgo nima več pretiranih težav, bolj čuti odgovornost do občinstva. Mladim, ki imajo pred nastopom tremo, svetuje, naj si svoje občinstvo predstavljajo v spodnjem perilu. Tako bo nastop veliko bolj sproščen in zabaven. Izdala pa je še skrivnost sproščanja pred nastopom s pomočjo napihovanja rdečega balona, kamor vpihneš vse slabe misli in strahove ter na ta način opraviš z njimi. Tudi sicer svetuje reševanje morebitnih konfliktov s pomočjo humorja. Seveda pa je pri tem potrebno paziti, da koga ne užalimo. Linija humorja je namreč izredno tenka, humoristi pa se ves čas gibajo po njej. Če odstopaš, si bodisi nezanimiv, bodisi žaljiv. Pozitivnih kritik je izjemno vesela, prav tako negativnih, če so konstruktivne. V nasprotnem primeru se potrudi, da ji ne pridejo do živega, prav tako kot tudi obrekljivi članki v rumenem tisku, ki jih pospremi, kako drugače, kot z oblico humorja. In kaj njo spravi v smeh? »Kakšen zares neumen vic.«
»Vsi smo malo bipolarni.«
Če si humorist, pa še ne pomeni, da si vedno nasmejan in dobre volje. Pogosto so »žalostni klovni ali mladi Wertherji« (G?thejevo Trplenje mladega Wertherja). Kot vsi imajo dobre in slabe dneve, bremenijo jih še pričakovanja drugih, da jih bodo nenehno zabavali.
»Filmi so super, ampak jaz imam raje knjige.«
S pomočjo knjige si ustvariš svoj film in razvijaš svoj domišljijski svet. Dobra knjiga je tista, za katero čutiš, »da nekdo govori, tako kot ti«. Včasih se zgodi, da je knjiga »na prvi pogled malo mimo, ampak kmalu ugotoviš, da ima svoj smisel«. To se ji je zgodilo ob prebiranju Bartolovega Alamuta, ki ga toplo priporoča v branje. Tudi sicer rada prebira predvsem knjige slovenskih avtorjev, je pa tudi ljubiteljica Prešernovih poezij in poezije na sploh. Mimogrede je mladim na svoj način zrecitirala Gradnikovo Eros – Tanatos in namignila, da je pogosto koristno znati na pamet kakšno pesem.
Žal literature na tematiko improvizacije ni veliko, je pa izpostavila knjigo Improvizacije za gledališče, v kateri najdete tudi zelo uporabne igre, kot je denimo igra asociacij, s katerimi treniraš svoj um, saj so »hitri klikerji bistveni pri delu improvizatorja«. Druga knjiga, ki ji je pomagala na začetku kariere, pa je prav tako praktično naravnana knjiga Improvizacijske vaje.
Ne glede na to, s katerim področjem se bodo ukvarjali, pa mladim svetuje: »Sreča je na strani pogumnih. Vse se da, samo upati si je treba, pri tem pa bodite malo »out of the box« (izven okvirjev). Če se ne podaš na pot, ne veš, kam prideš.«
Galerija
