»Življenje ni to, kar smo živeli, temveč to, česar se spominjamo in kako se tega spominjamo, da bi o tem pripovedovali.« Slednjo Marquezovo misel je domačin Rudi Mlinar izpostavil v uvodu svojega najnovejšega romana Mati fabrika in njeni otroci, ki je konec lanskega leta v okviru Večernice izšel pri Mohorjevi založbi Celovec.
V romanu odsevata železarstvo in železarska industrija. Zgodba pripoveduje o vsakdanu v guštanjski – danes ravenski – železarni, predvsem o delavkah in delavcih ter njihovi življenjski in usodni povezanosti s »fabriko«. Ta je tisoče svojih uslužbencev hranila, jih združevala v delavsko družino in usodno povezano tovarišijo ter jih navkljub težaškemu delu navdajala z zadovoljstvom in ponosom.
V včerajšnjem domoznansko-literarnem večeru so se z avtorjem pogovarjali o začetkih njegovega pisanja, povezali smo Koroško in Posavje, se sprehodili po že omenjeni »fabriki« in odstirali njene zgodbe. Ivana Vatovec je s prebranim odlomkom predstavila z drugačnostjo zaznamovanega Vakovskega Korla, Anton Mihelič pa Rajkovo stanovanjsko zgodbo oziroma zgodbo ugaslih lučk v otroških očeh.
Rudi je bil trideset let tudi sam otrok te »fabrike«, zato je dogajanje v romanu popisal iz prve roke. Končni zapis je skupek sprotnih beleženj in spominov. Za slednjega avtor pravi, da je hitro pokvarljivo blago, zato ga je treba nenehno trenirati.
Prijeten literarni sprehod so v dvorani brežiške knjižnice začeli in ga tudi zaključili z vprašanjem o pisanju. Posledično pa potrdili rek, da kdor enkrat v sebi začuti vrenje besed, ta jim mora slediti. Mora pisati in ustvarjati.
Galerija
