Dr. Niko Zupančič - svetovljan iz Gribelj je kot sin kmetov dosegel vse, kar lahko sploh doseže svoboden državljan: povzpel se je od pastirja do ministra, od preprostega kmečega fantiča do priznanega znanstvenika. Tako nekako je davnega 26. julija 1931 povedal takratni občinski svetovalec Stevo Vrlinić iz Bojancev.
V nadaljevanju je Vrlinić dejal: "Prepričani smo, da izražamo danes našo pravično zahvalo, zato predajemo mi Belokranjci adlešičke občine, bivšemu ministru dr. Niku Županiču to diplomo našega častnega občanstva«.1. decembra je minilo 140 let od rojstva velikega Belokranjca in tudi Slovenski etnografski muzej je z današnjo otvoritvijo razstave počastil spomin na svojega ustanovitelja, ki je že pred davnimi leti oral ledino na področju etnografije, antropologije, zgodovine in številnih drugih področij.
Niko Zupančič se je rodil v Gribljah v Beli krajini v družini kmetov in trgovcev. Oče Miko je bil zelo uspešen pri trgovanju z vinom in je del sredstev sistematično investiral v sinovo šolanje. Obogatel naj bi s posojanjem denarja. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje v Novem mestu, po maturi pa se je odločil za enoletno prostovoljno služenje vojaščine kjer je pridobil čin poročnika pri konjenici. Na Dunajski univerzi je vpisal pravo, a ga je kmalu opustil in nadaljeval na filozofski fakulteti s študijem zgodovine. Leta 1903 je doktoriral z disertacijo: "Die Ankunft der Slowenen in dem Suden".
Postdoktorski študij je nadaljeval na antropoloških institutih v Münchnu, Baslu in Zürichu. Poleg osnovnega dela na področju zgodovine, etnologije in antropologije se je ukvarjal z idejo jugoslovanstva. Posebno delo je namenil Makedoncem, ki so bili v tem času še del turškega imperija. Zaradi svojih idej je prihajal v spore z avstro-ogrskimi oblastmi, pa tudi s profesorjem albanskega porekla Pekmezijem, ki ga je pozval na dvoboj s pištolami. Ta je bil zaradi opravičila dr. Pekmezija zadnji hip odpovedan.
Doma zaradi svojih naprednih idej ni mogel dobiti primerne službe, zato se je odzval povabilu dr. Cvijiča in kariero nadaljeval kot kustos etnografskega muzeja v Beogradu. V tem času je ustvari veliko pomembnih del. V času balkanskih vojn se je vrnil na Dunaj kot odposlanec srbskega premiera Pašića. Dunaj je moral leta 1914 v naglici zapustiti, saj je na dvoboj z meči izzval avstrijskega oficirja, ker je ta žalil Slovane.
Po začetku prve svetovne vojne je deloval za idejo združitve južnih Slovanov. Dosegel je, da je srbska vlada v Niško deklaracijo zapisala tudi osvoboditev Slovencev. Med leti 1914 in 1919 je veliko potoval po Evropi in Ameriki ter lobiral v zavezniških krogih in nagovarjal slovenske izseljence za združitev z južnimi Slovani. Pripomogel je k temu, da je Jugoslovanski odbor protestiral proti rapalski pogodbi, ki je dodelila slovensko ozemlje Italiji.
V Kraljevini SHS je bil direktor etnografskega instituta v Ljubljani in po končani politični karieri tudi Etnografskega muzeja. 1922 leta je bil imenovan za ministra v Pašičevi vladi, a leta 1923 odstopi, ker na volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Pašič ga je vseeno obdržal v vladi kot ministra brez listnice, kjer je ostal do 1925 leta, ko se je dokončno posvetil le znanstveni karieri.
Pozneje je kar 13 let urejal tudi strokovno revijo Etnolog. Ko so na filozofski fakulteti ustanovili oddelek za etnologijo, je prevzel profesorsko mesto na univerzi v Ljubljani.
Podeljena so mu bila številna priznanja, tudi viteški naslov in začuda - redkokomu to uspe doma) - so ga priznali tudi v Beli krajini. Adlešičani so ga 1931 imenovali za častnega občana občine Adlešiči. Na slovesnost v Adlešiče sta ga pospremila tudi kolega iz muzeja Maksim Gaspari in Stane Vurnik, sicer podpisana na razglednici.
Dr. Niko Zupančič je veljal za prostozidarja in zagrizenega antikomunista, zaradi česar so po drugi svetovni vojni njegova dela in vlogo v družbi precej zapostavljali. Politično je deloval v Pašičevi stranki. Veliko del je posvetil tudi Beli krajini (Nastrižno kumstvo, Žumberčani in Marindolci…). Med drugo svetovno vojno se je po kapitulaciji Italije umaknil pred Nemci v Belo krajino, od koder so ga ob koncu vojne tudi evakuirali na svobodno ozemlje v Dalmacijo.
Razstavo je postavila kustosinja Mojca Rači, na odprtju pa so poleg direktorice SEM dr. Tanje Roženbergar in avtorice o dr. Niku Zupaniču spregovorila tudi vodja Oddelka za etnologijo in antropologijo na Filozofski fakulteti dr. Bojan Baskar in vnukinja dr. Veronika Kralj Iglič.
V kratkem bosta spominu velikega Belokranjca tudi Toni Gašperič in Ljudska knjižnica Metlika posvetila enega od večerov v sklopu cikla "Bilo je..." v Gostišču Veselič v Podzemlju.
Galerija
