Tako so 1. november obeležili na semiških pokopališčih sv. Duh in sv. Rok.
1. november je slovenski državni praznik - Dan mrtvih ali Vsi sveti. Dan, ko se spomnimo mrtvih, znanih in neznanih, ljudi ki smo jih imeli radi, ali jih imamo v spominu, takšnem ali drugačnem. To je navsezadnje, hote ali nehote postal dan, ko se zberejo družine in gredo skupaj na pokopališča. Pri nas že pred 1. novembrom urejamo grobove, ki so polni cvetja in sveč.
Včeraj popoldne pa so se množice valijo na pokopališča, da prižgejo svečke, prinesejo cvetje, pa tudi sorodniki od daleč in blizu obujajo spomine na umrlega. Prav tako je bilo tudi na semiškem pokopališču pri sv.Duhu in pokopališču pri sv. Roku. Včasih so dan mrtvih obeleževali v Egiptu so prižigali svetilke, v Rimu so imeli vrsto praznikov posvečenih mrtvim, na Kitajskem so mrtvim pošiljali darove v obliki zažiga. V Evropi so po stari veri z večernim zvonjenjem vračali duše iz vic, šele leta 1006 je papež Janez 19. razširil praznik vernih duš po svetu. V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet. Člani moški družb so jih našemljeni poosebljali. Krščanstvo je spremenilo poganstvo animistično gledanje, tako da je rajne prikazalo kot duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj jim bila potrebna molitev živih. Domači so najeli tudi druge, da so molili za rajne, predvsem so to naročili revežem in otrokom; ti so svoj čas hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarovali z obrednim pecivom. To se je dogajalo predvsem 2. novembra (krščanski dan vernih duš), pa tudi že dan prej praznik vseh svetnikov.
Galerija
