Teden Rdečega križa Slovenije, ki že tradicionalno poteka od 8. do 15. maja, je včeraj v Gradacu uvedla okrogla miza z naslovom “Povsod in za vsakogar. Že 150 let.”, ki je potekala v Muzeju RKS v Gradacu, v Beli krajini.
Okroglo mizo, s katero je RKS obeležil tudi mednarodni dan Rdečega križa, je povezovala predsednica RKS OZ Metlika Vesna Žist. S sogovorniki je orisala delček bogate zgodovinske dediščine Rdečega križa Slovenije, predvsem pa spomnila, da so temeljna načela Rdečega križa vodilo ljudem v prizadevanjih lajšanje sočlovekovih stisk.Humanost, nepristanskost, nevtralnost, neodvisnost, enotnost, prostovoljnost, univerzalnost je sedem besed, ki jih je gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca pred 50 leti opredelilo kot svoja temeljna načela in vse odtlej so vodilo 17 milijonom prostovoljk in prostovoljcev gibanja po vsem svetu.
Župan RKS OZ Metlika Darko Zevnik in generalna sekretarka RKS Renata Brunskole, sta nagovorili zbrane v Muzeju RKS v Gradacu. “Življenje je nekaj vredno le kadar ga živiš za druge,” je med drugim izpostavil župan Zevnik. Renata Brunskole se je v svojem nagovoru iskreno zahvalila gostiteljem v občini Metlika.
Omizje je uvedla predsednica RKS OZ Metlika Vesna Žist z mislijo ustanoviteljs Rdečega križa Henryja Dunanta, da smo vsi ljudje bratje. V nadaljevanju je razpravljala z nekdanjimi in aktivnimi prostovoljci in sodelavci Rdečega križa Slovenije. Pogovarjalai so se: Ivica Žnidaršič, dolgoletna sodelavka, izvršna predsednica RKS, predsednica RK Jugoslavije in zaslužna za najštevilčnejše zapise o delovanju RK v obdobju do leta 1990; Irena Nečemer, zakonita zastopnica in podpredsednica RKS, bivša predsednica statutarne komisije RKS, bivša predsednica RKS OZ Slovenske Konjice; Jerica Kašca, dobitnica Florence Nightingale medalje, prostovoljka, bivša predsednica in podpredsednica RKS OZ Idrija; prim. dr. Janez Remškar, član RKS, predsednik v obdobju 2003 – 2007, dolgoletne izkušnje na različnih področjih javnega zdravstva; Matjaž Šinkovc, 175x daroval kri, redni krvodajalec RKS OZ Novo mesto; Albina Tošeska, dolgoletna prostovoljka RKS OZ Metlika; Daša Čuliberg, prostovoljka RKS OZ Metlika, RFL prostovoljka in RKS koordinator v migracijah – Dobova; Valentina Fir, YABCarica, mlada prostovoljka RKS OZ Metlika in Marina Piškurič, YABCarica, mlada prostovoljka RKS OZ Metlika so povezali preteklost in sedanjost s prihodnostjo.
Ivica Žnidaršič je med drugim spomnila na mladinske brigade Rdečega križa, ki so v poletnih mesecih po odročnih krajih ljudem pomagale postoriti, kar sami niso več zmogli in prinesele v te kraje tudi zametke vrtcev. Dodala je: »Slovenska država se bo vedno lahko ponašala z Rdečim križem Slovenije, ne le zaradi njegove častitljive starosti, ampak tudi zaradi vsebine in načina delovanja, zaradi katerih so bili srečnejši mnogi ljudeje v brezupnih življenjskih razmerah.« Spomnila je tudi na Zakon o solidarnosti, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zavezoval vsakega zaposlenega, da je vsako leto vnaprej prispeval eno plačo za odpravljanje posledic nesreč. Zgodovina Rdečega križa kaže, da lahko vsak človek nekaj naredi za spremembo sveta.
Jerica Kašca, po poklicu višja medicinska sestra, je o svoji izkušnji prostovoljke v času po drugi svetovni vojni povedala, da se je zaradi družinske izkušnje s kronično boleznijo in sestrino smrtjo zaradi tuberkuloze proti materini volji odločila za zdravstveno šolo. Po končanem šolanju je delala v Idriji v ambulanti in tudi kot patronažna sestra, ki je prebivalce ozaveščala o pomenu zdravljenja tuberkuloze in o nujnih ukrepih za zajezitev te bolezni. Po okoliških vaseh je sprva hodila peš, pozneje s podarjenim kolesom. S pomočjo Rdečega križa je svoje znanje o negi bolnikov in preprečevanju tuberkuloze prenašala ljudem.
Irena Nečemer je poudarila: »Skozi številne družbene spremembe in izzive ter spremenjene okolišcine je slovenski Rdeci križ ostal zvest svoji tradiciji, se uspešno prilagajal izzivom časa in namenjal največ pozornosti, časa in energije uspešnemu izvajanju humanitarnega poslanstva tako s področja javnih pooblastil, kakor tudi preostalih splošno humanitarnih programov. Naši cilji ostajajo enaki, to je pomagati ljudem, ki pomoč potrebujejo.«
Janez Remškar se je osredotočil na vlogo zdravnika v odnosu do humanitarne organizacije. Pomen humanitarne organizacije je neprecenljiv pri izobraževanju prebivalstva o pomenu zdravja in ozaveščanju o zdravem načinu življenja. Krvodajalstvo je bilo in je ena od pomembnih nalog organizacije, pomembno je tudi delovanje Rdečega križa na področju darovanja organov. Pomembno je tudi izobraževanje na področju prve pomoči, ki rešuje življenja.
Daša Culiberg je med delovanjem sprejemnega centra v Dobovi delala kot koordinatorka prostovoljcev v sprejemnem centru Dobova. Izkušja z delom z migranti se je je močno dotaknila. Po njenem mnenju je s to izkušnjo postala boljši človek, kar je pomembna življenjska sprememba. Tudi v sodobnem času je zelo pomembno spoznanje, da ljudje ne moremo preživeti brez sodelovanja in medsebojne pomoči. “Naučila sem se tudi, da mora vsak najprej poskrbeti zase, da bo lahko pomagal drugim,” je dejala in spomnila, da včasih med nudenjem pomoči drugim pozabimo nase, kar lahko vodi v izčrpanost in izgorelost. Poudarila je še, da smo Slovenci lahko veliki po svoji človečnosti.
Albina Tošeska je kot štiriletna deklica doživela požar leta 1944 v Metliki, ko je pogorela tudi njihova hiša. Njeni družini je z materialno pomočjo stisko olajšal Rdeči križ. “Sreča je, če jo deliš z drugimi,” so besede, ki ji odtlej odzvanjajo v ušesih. Iz svojega dolgoletnega prostovoljskega dela spomnila najzgodnejšega osnovnošolskega obdobja, ko je pobirala članarino Rdečega križa v svojem okolju. Leta 1991 pa sta z možem ponudila streho nad glavo trem begunkam iz nekdanje Jugoslavine.
Marino Piškurič je za v prostovoljstvo v Rdečem križu navdušil brat. Valentina Fir, ki sodeluje v ekipi prve moči, je vsem sovrstnikom priporočila, da se kot prostovoljci pridružijo Rdečemu križu, ker se tu lahko veliko naučijo in spletejo novo socialno mrežo.
Matjaž Šinkovec je postal krvodajalec v tretjem letniku poklicne šole, ko je bil motiv za udeležbo na krvodajalski akciji , med dajanjem krvi pa se je prebudila humanost in tako je krvodajalec že 43 let. Za kri ni nadomestila in pomagamo lahko le ljudje. “Pomembno mi je, da lahko vsake tri mesece pomagam sočloveku,” je rekel.
Sogovorniki so opozorili še, da Zakon o Rdečem križu na osnovi Ženevskih konvencij opredeljuje RK kot prvega pomočnika oblastem v humanitarnih zadevah. Prva pomoč, poizvedovalne službe in upravljanja z nesrečami ter krvodajalstvo so javna pooblastila Rdečega križa. Hrbtenica delovanja Rdečega križa, njegova moč in navdih pa so prostovoljci. Prisotni so povsod in za vsakogar, tudi takrat ko je ogroženo njihovo življenje. Prostovoljke RKS, različnih generacij, ki jih povezujejo temeljna načela in pa skupno poslanstvo – lajšati sočlovekovo trpljenje. RKS veliko pozornosti namenja tudi najmlajšim ter mladim članom in si v zadnjih letih, v skladu s Strategijo RKS do 2020, prizadeva pomladiti prostovoljsko mrežo. Med razmišljanjem o častitljivi preteklosti, ni šlo brez spomina na enega največjih sodobnih humanitarnih izzivov, s katerim so se soočili ob prihodi migrantov v Slovenijo. RKS je v nekaj mesecih z materialno, humanitarno pomočjo, nudenjem prve pomoči in združevanjem družinskih vezi oskrbeli skorajda pol milijona ljudi, ki so v iskanju boljšega jutri, prečkali našo državo.
Galerija
