Civilni iniciativa proti migrantskemu centru v Beli krajini oz. njena predstavnica Maja Kocjan in županja občine Črnomelj Mojca Čemas Stjepanovič se namesto za mizo pogovarjata preko medijev. A končna odločitev bo v rokah države.
Kot je znano, je črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič v petek javnosti posredovala informacijo, da je občina zavrnila pobudo za vložitev zahteve za razpis občinskega referenduma o postavitvi migrantskega centra v občini Črnomelj. Kot je povedala, za referendum ni pravne podlage, saj tovrstna problematika ni v pristojnosti občine, zato županja ne vidi smisla, da bi o njej odločal občinski svet. To odločitev so v Civilni iniciativi proti migrantskemu centru v Beli krajini raztrgali, županji pa očitajo, da je s tem poteptala vsako voljo občanov glede migrantov, saj nerazumljivo vztraja pri nasprotovanju izvedbi referenduma.A odločitev ni v pristojnosti občine, kar je županja Čemas Stjepanovičeva jasno povedala. Uvodnega sestanka, ki je bil v začetku novembra, so se udeležili predstavniki države, vodstvo občine, predstavniki štaba Civilne zaščite, varnostnega sosveta občine Črnomelj, predsedniki političnih strank in vodje svetniških skupin v občinskem svetu, kot predstavnica Civilne iniciative pa je bila takrat na sestanku Mateja Jaklič. S strani države je bilo takrat jasno povedano, da migrantskega centra na Vražjem kamnu ne bo, bo pa država proučila možne druge lokacije in o odločitvah obvestila občino.
Kasneje je občinski svet sprejel predlog, da mora vodstvo občine o dogovorih s strani države sproti obveščati javnost, kar občina počne, ves čas pa se na občino, zlasti na županjo, vršijo pritiski s strani Civilne iniciative, ki ne pristaja na nikakršno obliko migrantskega centra, oz. pritiski predsednice črnomaljskega SDS Maje Kocjan na županjo.
Njuna komunikacija že nekaj časa poteka zgolj preko medijev, kar ne pripomore k iskanju skupne rešitve. Dejstvo je, da o varnostnem vprašanju države občina ne more in ne sme odločati, lahko pa soodloča. Seveda v dogovoru z državo, nikakor pa ne z referendumom. To posledično pomeni, da bi bil takšen referendum brezpredmeten in denar zanj vržen stran. Skrb za varnost je kljub vsemu še vedno v domeni državnih institucij. V primeru, da bi v Belo krajino vstopilo večje število migrantov, bi bilo vsekakor odgovornejše imeti to skupino ljudi pod nadzorom, kot pa da bi se nenadzorovano sprehajali po okolici in v svoji nemoči, utrujenosti in jezi povzročali težave tamkajšnjemu prebivalstvu.
V Brežicah, kjer tovrstno problematiko dobro poznajo, so se begunci tako rečeno zgodili čez noč. Nihče tamkajšnje prebivalce ni vprašal, ali si migrantski center želijo ali ne, je pa komunikacija potekala precej drugače, na precej višjem nivoju.
Predstavniki krajevne skupnosti Dobova in župan občine Brežice Ivan Molan, so delali z roko v roki, na drugi strani pa je bila država s svojimi zahtevami, ki jih je bilo treba zakonsko spoštovati. Po veljavni zakonodoji s področja migrantov in tujcev je namreč ta problematika v pristojnosti države. Zahteva občine in krajevne skupnosti je takrat bila, da se migrante v čim krajšem času evidentira in poskrbi za njihov nadaljnji transport, predvsem pa, da je takšen center le začasna rešitev in se kasneje nikakor ne sme spremeniti v nastanitveni center ali cello azilni dom. Po besedah direktorice Občinske uprave Brežice Irene Rudman, so takrat migrantski požar gasili vsi – občina, krajevna skupnost in država.
Takšen je zgled iz Brežic, kjer so se med prvimi znašli pred velikim problemom, ki je bil takrat neznanka. Zagotovo bi se na primeru Brežic lahko veliko naučili tudi v Črnomlju, predvsem pa je jasno, da država ne bo odstopila od reševanja migrantske problematike, če bo do nje prišlo, niti za voljo nasprotovanja občanov kjerkoli ob meji. Najpomembnejša je varnost države in državljanov, množico migrantov pa je zagotovo nujno imeti pod nadzorom. In to je možno le z migrantskim centrom ob sodelovanju vseh.
Nerazumno je zato zgolj dopisovanje vpletenih preko medijev, namesto da bi za skupno mizo iskali konkretne dogovore za sodelovanje v primeru novega vala migrantov. Država bo vztrajala pri svojem, politika pa bo vedno delila skupine ljudi na tiste, ki tega nočejo in na tiste, ki iščejo najboljše rešitve. V domačem kraju je potrebno uskladiti dogovore in zahteve predvsem do države, ne pa se doma prepirati in groziti, država pa med tem lahko – skladno z zakonodajo - dela po svoje.