Tako kot Planica velja za zibelko poletov, brata Gorišek za pionirja letalnic, je Bojan Paradiž iz Kočevja tisti meteorolog oziroma oče vetrovne izravnave, ki je bil v Planici dolga leta ključni element za bolj pravične rezultate v smučarskih skokih.
"Bojan Paradiž je bil pravi vizionar, saj je prvi začel razmišljati o korelaciji med dolžino skoka in vetrom. Mednarodna smučarska zveza je pograbila njegov sistem, ga še dodatno izpopolnila,« pravi tudi eden ključnih »vremenskih mož Planice« Jure Jerman, sicer vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Arso, ki že več kot dvajset let sodeluje z organizacijskim odborom planiških poletov in je v stolpu ob skakalnici eden ključnih mož za varno in uspešno izvedbo tekmovanja. Jerman je sicer prepričan, da nikoli ne bo mogoče povsem natančno določiti, koliko dejanskega vpliva ima veter na vsak skok, ga pa čudi, zakaj tekmovalci še niso začeli razmišljati o prilagoditvi tehnike skokov glede na vetrovne razmere. Kljub sodobnim napravam, se Jerman še vedno pogosto zanaša na lastne izkušnje in občutke. Kot pravi »tudi dlačice na ušesih mi povedo od kod in koliko piha!"
Vrnimo se k Bojanu Paradižu, ki se je rodil leta 1930 v Kočevju in diplomiral iz meteorologije na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani pri svojih 27 letih. Leta 1961 se je izpopolnjeval v Sankt-Peterburgu. Na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije je v letih od 1950 do 1982 delal pri meteoroloških in ekoloških meritvah, od leta 1975 pa vodil Republiško službo za varstvo zraka. Na Elektroinštitutu Milan Vidmar se je nato do leta 1991 ukvarjal z onesnaževanjem zraka v energetiki in v cestnem prometu. Sodobnim in inovativnim metodam za učinkovite rešitve spremljanja, ohranjanja in zaščite okolja je nato sledil v svojem podjetju Studio okolje. Bojan Paradiž je v več kot 60 letih strokovne aktivnosti na področju meteorologije zapustil izjemno dediščino, in to zlasti na področju meteoroloških meritev in varstva zraka v Sloveniji. Ni se ustrašil nobene nove in težke naloge. Zato ni čudno, da je že leta 1954 organiziral priprave za prve visokogorske meteorološke meritve v Sloveniji, na Kredarici. Konec tega leta je s sodelavcem Andrejem Hočevarjem začel z zahtevnimi opazovanji na tej visokogorski postaji in od takrat naprej tam potekajo nepretrgane meritve. Leta 1965 je vpeljal prve sistematične meritve onesnaženosti zraka v Sloveniji. Rezultati meritev so bili alarmantni: onesnaženost zraka je bila zelo visoka in je po merilih Svetovne zdravstvene organizacije vplivala na povečano smrtnost prebivalstva v Zasavju, Celju, Ljubljani in Mežiški dolini. Zato se je z veliko energije lotil raziskovanja vzrokov za tàko onesnaženost zraka. Ugotovil je, da v primerjavi z industrijsko razvitimi državami izpusti onesnažil v zrak pri nas niso bili tako visoki, pač pa so bile izredno visoke koncentracije posameznih onesnažil v sloju zraka pri tleh. To je značilnost slovenskih dolin in kotlin s pogostimi temperaturnimi obrati in šibkimi vetrovi. Na osnovi te ugotovitve je bil s svojo skrbno izbrano strokovno skupino in v sodelovanju z raziskovalnimi inštituti kos najzahtevnejšim nalogam. Med prvimi je bila določitev ustrezne višine dimnika Termoelektrarne Trbovlje (TET) v času, ko metode čiščenja dimnih plinov v praksi še niso bile preizkušene. Predlagal je skoraj dvakrat višji dimnik, kot so ga določili nemški strokovnjaki. S strokovnostjo in vztrajnostjo je s svojim predlogom uspel in dosegel, da je bil zgrajen še danes najvišji dimnik v Evropi.
To je bil za tisti čas najustreznejši ekološki sanacijski ukrep za TET, ki je pripomogel k izrazitemu izboljšanju kakovosti zraka v okolici elektrarne. Tudi za jedrsko elektrarno Krško je pripravil in uveljavil lokalnim razmeram ustreznejši način za ocenjevanje širjenja radioaktivnega oblaka, kot ga je sprva zahtevala Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Po prvih uspehih je sledila še vrsta zahtevnih in uspešnih projektov v zvezi z varstvom zraka v okolici Termoelektrarne Šoštanj, Rudnika urana Žirovski vrh, v Ljubljani, Celju, Mežiški dolini, Mariboru itd. Slovenske izkušnje je prenesel tudi na podobne projekte v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Črni Gori. S svojim strokovnim znanjem in pristopom, naravnanim k trajnostnemu razvoju, je odločilno prispeval, da je razmeroma zgodaj z zakonom uredili varstvo zraka v Sloveniji, zato se je onesnaženost zraka začela zmanjševati prej kot v nekaterih drugih državah srednje Evrope. Med prvimi je doumel pomen in dimenzijo podnebnih sprememb in že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjal na nujnost ukrepov za brzdanje največje okoljske grožnje človeštvu. Treba je omeniti tudi njegove uspehe pri razvoju in uporabi novih merilnih metod. Njegov izum merilnika vetra z možnostjo določanja majhnih hitrosti so uporabljali marsikje po svetu. Skupaj z Institutom Jožef Stefan je zasnoval tudi sistem avtomatskih postaj za spremljanje onesnaženosti zraka, ki so bile zaradi mikroprocesorske podpore tedaj med najsodobnejšimi na svetu. Poleg tega je bil njegov pristop pionirski pri meritvah vetra na smučarskih skakalnicah, kjer je v Planici, pa tudi drugod po svetu, od 1950. leta pomagal zagotavljati varnost skakalcem. Prav te meritve so bile njegov priljubljen »hobi«. Kot strokovnjak na področju meteoroloških instrumentov je svoje znanje kot zunanji predavatelj posredoval tudi študentom meteorologije na tedanji Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Podobni interesi tudi sicer v življenju so povezovali Bojana Paradiža in Andreja Hočevarja in se prepletali od daljnega leta 1936 v osebnem in v začetku tudi strokovnem življenju. Tu je bil študij meteorologije, ki ga je on opravljal med delom, ki se mu je poleg študija z vnemo predajal. Andrej Hočevar se spominja se prijetnega sodelovanja, ko sta v zimi 1954/55 opazovala vreme na Kredarici. Izmenoma sta opazovala vreme in s pomočjo Morsejeve abecede oddajala podatke v dolino ter skrbela za prehrano in kurjavo, zvečer pa igrala šah ali se ukvarjala z glasbo. Bojan je poleg violine lepo igral tudi kitaro. V kasnejšem obdobju, ko sta imela vsak svojo družino, so bili prijetni časi, ki sta jih preživljala skupaj na kampiranju in na jadranju v Filip Jakovu. Za svoje delo je Bojan Paradiž prejel vrsto nagrad in pohval. Med drugimi je bil ustanovni član Slovenskega meteorološkega društva, ki mu je leta 2010 podelilo nagrado za življenjsko delo. Za delo na konstrukciji anemometra za šibke vetrove je skupaj z Bojanom Glavičem z instituta Jožef Stefan prejel nagrado sklada Borisa Kidriča za izume in izpopolnitve. Leta 2012 je pripravljal razpravo o vhodnih podatkih za modeliranje onesnaženosti zraka pri šibkih vetrovih, ki naj bi zapolnila vrzel v strokovni literaturi. Žal ga je istega leta nenadna smrt prehitela.