Film Družina z zgodbo o mladeniču iz precej nenavadne družine, ki jo je režiser Rok Biček s kamero spremljal skoraj desetletje, je včeraj na Liffu dočakal ljubljansko premiero.
Predstavljen je bil namreč v sklopu projekta Naši filmi doma. Pri tako močni in srčni zgodbi, ki je naletela na prav tak odziv javnosti, je bilo nemogoče ostati objektiven, je priznal režiser.
Bičkov opazovalni dokumentarec je na 20. Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljši film in avgusta zmagal v sekciji Teden kritike na 70. mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu. Vendar, kot je prepričan režiser, o veličini filma in srčnosti zgodbe pričajo zlasti tišina in izrazi na obrazih ljudi po projekcijah.
Podobno je bilo tudi na torkovi projekciji filma v Cankarjevem domu v sklopu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe, ki so se je poleg režiserja in ministra za kulturo Toneta Peršaka udeležili še akterji iz dokumentarca Matej in njegov brat Mitja, Matejevo nekdanje dekle Eli in njena mama Ivka.
Celovečerec je nadgradnja istoimenskega kratkega dokumentarnega filma, ki ga je Biček posnel kot študent. V filmu se v manj kot dveh urah odvrti deset let resničnih trenutkov v življenju Mateja, ki je odrasel v družini oseb s posebnimi potrebami. Gledalec ga spremlja od otroštva, preko najstniških let do rojstva hčerke Nie in ga spozna v vlogi očeta. Sledijo nesoglasja za hčerkino skrbništvo, razmerje s 14-letnico in težka ločitev.
Biček se je občutljive tematike, pri kateri je zavzel subjektivno pozicijo, lotil z veliko mero humanizma. "Z aktivno človeško držo in zavzemanjem jasnih stališč sem uspel z vsemi ohraniti prijateljski odnos. Takoj, ko bi začel igrati dvojno igro, bi se stvar slabo končala," je povedal pred torkovo projekcijo.
"Veliko ljudi nas sprašuje, če bomo nadaljevali snemanje. Sam trenutno o tem ne razmišljam, zagotovo pa bomo vsi ostali v stiku," je zagotovil in poudaril, da so njihova življenja zdaj za vedno prepletena. Hkrati z njimi se je spreminjal in zorel tudi sam, saj se je prvotnega filma lotil še kot "mulc".
Ker je režiser želel, da ima film enotno vizualno podobo, je pri snemanju ves čas uporabljal enako kamero. Posnel je po njegovih besedah relativno malo materiala - 120 ur, na zgodbo pa sam s svojo pristnostjo po zagotovitvah akterjev ni vplival. Prav tako po režiserjevih besedah ni montažnih manipulacij: "Podobno je resničnostnemu šovu, vse se zgodi pred nami."
Prelomno je bilo leto 2010, ko je umrl Matejev oče Boris, se je spominjal Biček. Z Matejem sta se takrat pošteno sporekla in eno leto ostala "na smrt skregana", nato pa prijateljstvo zakrpala, ko ga je Biček povabil na projekcijo študentskega filma, na katerega se je prikazal z nosečo punco Barbaro.
"Ko sem jo zagledal z nosečniškim trebuščkom, sem vedel, da je to zgodba, ki jo je treba v tistem trenutku začeti ponovno spremljati. Čutil sem, da se moram tega ponovno lotiti. Naslednji dan sem ju povabil na kavo in jima predstavil svojo noro idejo. In oba sta bila za. Ne vem sicer, kako mi je to uspelo, ampak to je bil prelomni trenutek, ko sem vedel, da je to to. Nisem pa vedel, kako se bo stvar zaključila in niti v sanjah si nisem predstavljal, da se bo zaključilo, tako kot se je," je pojasnil Biček.
Čeprav gre za resnično osebo, je Matej zanj idealen filmski lik, saj na koncu filma "ne veš točno, kaj se dogaja v njegovi glavi in srcu". Matejeva enigmatičnost ga je privlačila že od začetka. Gledalec tako na koncu filma morda ne razume najbolje Matejeve odločitve, da se odreče hčerki. To je tudi Bička najbolj presenetilo, je priznal.
Film je sicer sprožil humanitarno akcijo, v okviru katere Območno združenje Rdečega križa Novo mesto zbira sredstva za obnovo razpadajoče hiše družine Rajk in psihosocialno pomoč. "Ponovno se je izkazalo, da ima film kot medij izjemno moč in da na nek način lahko doseže spremembe v družbi," je ob tem poudaril režiser in menil, da bi se tega lahko bolje zavedali tudi odločevalci v slovenski kulturni politiki.
Film bo na rednem sporedu slovenskih kinematografov v začetku prihodnjega leta.
