V Kulturnem centru Primoža Trubarja v Šentjerneju bodo ob 75-letnici padca ameriškega bombnika B-24 Liberator, imenovanega Maggie's Drawers oz. Megijine hlačke, v bližini Gracarjevega turna drevi predstavili slovenski prevod knjige Zadnji let megijinih hlačk ameriškega pisca Raya E. Zincka. Osrednjo spominsko slovesnost bodo pripravili 6. aprila.
V Šentjerneju so na nedavni novinarski konferenci napovedali tudi drevišnjo razstavo o reševanju zavezniških letalcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Prireditelji, ki bodo pri Gracarjevem turnu 6. aprila odkrili spominsko ploščo, so poudarili, da želijo z omenjenimi prireditvami obuditi spomin na plemenito dogajanje med drugo svetovno vojno, ko so slovenski partizani in zavedni domačini nesebično pomagali zaveznikom.
Hkrati želijo izpostaviti pogum, humanizem in požrtvovalnost partizanov ter domačinov, ki so kljub lastni ogroženosti pomagali reševati zavezniške letalce in jim pomagali pri varnem povratku v njihove vojaške baze v južni Italiji.
Pri pripravi omenjenih prireditev se je šentjernejska občina povezala z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB, zgodovinskim oddelkom ljubljanske filozofske fakultete, pivškim Parkom vojaške zgodovine, Slovensko vojsko, Vojaškim muzejem Slovenske vojske, Muzejem novejše zgodovine in ZRC SAZU.
Po podatkih prirediteljev je 2. aprila 1944 iz zavezniške vojaške baze v italijanski Foggii nad cilje v nemškem tretjem rajhu poletela bojna formacija več kot 450 težkih bombnikov in spremljevalnih lovskih letal. Njihov cilj je bil avstrijski Steyr, kjer jo je nato skupilo več ameriških letal. Med temu tudi bombnik Megijine hlačke, katerega poimenovanje ni bilo v zvezi z delom ženskega perila, temveč je bilo v žargonu ameriških letalcev sopomenka za zgrešeno tarčo.
Ker je bil ta močno poškodovan, njegovi desetčlanski posadki pri povratku ni preostalo drugega, kot da izskoči. Letalo se je nato zrušilo v bližini Gracarjevega turna pod Tolstim vrhom, njegova posadka pa je s padali srečno pristala na ozemlju pod Gorjanci, ki so ga nadzorovali borci Cankarjeve brigade.
Ti so posadko poiskali in oskrbeli s pomočjo domačinov in jo nato pospremili do partizanskega letališča Otok v Beli krajini, kjer pa je bil teren preveč razmočen. Rešeni letalci so zato v spremstvu partizanov pot nadaljevali v Bosno, od koder se jih je devet z zavezniškim transportnim letalom vrnilo v Foggio. Enega člana posadke so med potjo do Bosanskega Petrovca težko ranili in zajeli sovražniki in je konec vojne dočakal v nemškem taborišču.