Stara ljudska pesem gre nekako takole: “Ljubi, ljubi svet Anton, daj mi že možička, za lon pa ti zredila bom debelega prašička.” in govori o molitvi, ki so je neporočene ženske namenjale svetemu Antonu puščavniku, ki goduje 17. januarja, da bi si v tem letu izprosile ženina. V Meniški vasi, kjer stoji cerkev, in je posvečena temu zavetniku so šli še malo dlje. Ob cerkvi, kot pravijo domačini, je nekoč stala lipa. Če je dekle s čelom udarilo po deblu in je potem z lipe padel list, se je tisto leto poročila. Kakšna je bila verjetnost, da je list padel z lipe meseca januarja pa izračunajte sami.
Ni pa sv. Anton samo priprošnjik za iskanje ženina oz. neveste ampak je povezan tudi z eno največjih človekovih vrednot – zdravjem. To smo lahko še posebej videli v zadnjih letih, med epidemijo kovida, ko je v naše misli prišel tudi sv. Anton, puščavnik, ki goduje 17. januarja.
Pogosto je upodobljen kot menih s palico, prašičem in z zvončkom, znamenji, ki izhajajo iz srednjega veka, ko so menihi antoniti hodili po ulicah in prosili za darove (tudi koline). Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali. Preko vsega tega je Anton postal zavetnik tudi pastirjev, mesarjev, proti ognju (v hlevu), gasilcev.
Zato niti ni nenavadno, da je sčasoma postal zavetnik tudi proti kugi. Marsikje so zato povezali šego darovanja mesnin z licitacijo blagoslovljenih mesnin, kot zaobljubo med kugo v 17. stoletju. V Sloveniji je »zimskemu« Antonu posvečenih 59 cerkva, pri nas je temu priprošnjiku posvečena cerkev v Meniški vasi, kjer je bilo v nedeljo, 21. januarja 2024 že 29. kračevanje. Za cerkev skrbi vaščan, ključar Franci Avguštin, ki vsak dan ročno navije posebno mehansko uro, ki se nahaja na zvoniku cerkve.
Žegnanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je daroval župnik Igor Stepan in že med obredom opravil blagoslov mesnin, ki so jih prinesli ljudje. Med mašo je sodeloval MePZ Dolenjske Toplice. Prišli so tudi pritrkovalci. Šega se je tremi desetletji oživela na pobudo takratnega župnika župnije Toplice, kamor spada podružnična cerkev, Dušana Kožuha. Prvi licitator je bil Menišan Domine Hrovat, ki ga je nasledil Toni Zupančič. V tej vlogi pa se je preizkusil tudi Peter Kotar. Zbralo se je kar nekaj ljudi – tako vaščanov kot obiskovalcev, ki ne zamudijo tega enkratnega dogodka. V košari dobrot se je nahajalo kar nekaj krač, šunk in ostalih mesnin, največ pozornost pa je požela 2,15 m velika salama, ki je imela tudi rekorden iztržek – 190 eur.
Galerija
