Donald Trump Svet24.si

Trump bogataše vabi z zlato karto

Laura Loomer Svet24.si

Trumpa obiskala razvpita vplivnica, sledila so ...

anton-rop, esoenergija Necenzurirano

Dokumenti: Anton Rop je v ozadju podjetja, ki je ...

schellenburg anderlic Reporter.si

Turbokapitalistična elita: z balkonov ...

luka doncic lebron james Ekipa

Fotografija, ki je zažgala splet: Luka v ...

velikanoc_1115x560_acf_cropped Dober Tek

Nasveti za popolno velikonočno pogostitev

nina, petrol, zacetki-na-petrolu, klemen-bunderla Izpostavljeno

5 nasvetov za vse, ki začenjate z novo službo

Kultura

V iskanju poti do odraslih otrok – literarni pogovor z Danico Vidmar

Piše: R.K.

Čas objave:
10.03.2023 12:05

Bralni krožek DU Senovo in Valvasorjeva knjižnica Krško sta minuli ponedeljek v Krajevni knjižnici Senovo organizirala literarni pogovor z Danico Vidmar, avtorico knjige Deklice brez gnezda, V iskanju poti do odraslih.

V pogovoru, ki ga je usmerjala Boža Ojsteršek, je Danica Vidmar poudarila, da s predstavljeno osebno življenjsko zgodbo, zapisano v knjigi, ne želi svetovati, saj se zaveda, da nima zadostnega strokovnega terapevtskega znanja, temveč želi odpreti srca ljudem in jim pomagati, da z odslikavo njene zgodbe v domače okolje pridejo do lastnih spoznanj.

Postopoma, dve leti, je nastajala knjiga in seštevek različnih trenutkov in dogodkov je pripeljal do njenega nastanka. Pomembnejša prelomnica je bila upokojitev, ki je avtorici prinesla čas in priložnost umiritve, hkrati pa zahtevala redefinicijo smisla bivanja, ki je na plano potisnila potlačena čustva. Z njihovim prebujanjem pa je prišla tudi moč za soočenje z lastno bolečino.

Vodilo Danice Vidmar pri pisanju je bila iskrenost. Pisati iskreno o svojem življenju, o neprimerni opremljenosti za življenje, o odnosih v družini in o procesu iskanja poti do odraslih otrok, na kateri pa je našla sebe. Ko se je zazrla v svoje materinstvo, je spoznala, da pretirana pomoč staršev slabi otroke. Pustiti otroke v trenutkih neuspeha, da sami najdejo svojo moč, je sicer za starše nekaj najbolj bolečega, a hkrati nujnega za dobrobit otrok. Na prehojeni poti se je naučila, da se lahko mir, ki ga je potrebno vzpostaviti z odraslimi otoki, doseže le preko lastne umirjenosti. Kajti vsak odnos, ki ga posameznik vzpostavlja z okolico, se začne z odnosom do sebe, zato je nujno gojiti samospoštovanje. Predvsem pa je potrebno najti avtentičen odziv v sebi. Ne živeti v skladu s privzgojenimi lepimi vrednotami zato, da bi ugajal drugim; pomembno jih je notranje sprejeti in živeti v skladu s svojimi željami. Poudarila je pomembnost razumevanja zgodb t. i. družinskih in družbenih skrinj, ki jih prejmemo, nosimo skozi življenje in predajamo naslednjim generacijam. Ne z namenom opravičevanja in prelaganja odgovornosti, ampak opremljeni s tem vedenjem lahko razvijemo močnejše zavedanje, da bo sprememba vzorca zahtevnejši proces, ki bo terjal večjo mero milosti do sebe.

V dobro uro trajajočem pogovoru in razpravi, ki je sledila, je bilo podanih mnogo izhodišč za razmislek. In morda prav mesec marec s svojimi prazniki ponuja priložnosti, da se zazremo v lastno družino, analiziramo odnose v njej in si nastavimo ogledalo. Pri iskanju odgovorov pa se je potrebno zavedati, kakor pravi avtorica knjige, da »iskanje ne pomeni, da pot vedno tudi najdeš. In čeprav je ne najdeš ali te preseneča s svojimi ovinki, se je vredno podati v iskanje. Med hojo sem našla pot do svojih občutkov, znam slišati svoj notranji glas, vidim svojo notranjo moč, našla sem mir, predvsem pa se še naprej učim biti hvaležna, učim se radosti in veselja, učim se biti.«