V frankfurtskem Nemškem filmskem inštitutu in Nemškem filmskem muzeju je bila v sredo zvečer v okviru častnega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, premiera slovenskega filma Maje Weiss Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna, ki govori o ukradenih slovenskih dojenčkih in nacističnem rasnem eksperimentu.
Gre za prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film. Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob iz bogatega materiala nemških, ameriških in slovenskih arhivov gledalca opozarja, da se vojna ni dogajala le nekoč, ampak se dogaja tu in zdaj, pred nami in našimi očmi. Tako preteklost postane sedanjost.
Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna prinaša ganljive in pretresljive zgodbe štirih slovenskih otrok, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne.
Film je bil posnet v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji in na Kostariki, kamor je življenjska pot ponesla štiri nekoč ukradene slovenske dojenčke.
Vsaka od štirih zgodb ukradenih otrok je kompleksna in različna. V filmu se opazi dvojna tragedija teh otrok, njihovo dvojno trpljenje, nekateri so celo dvakrat izgubili starše, je v izjavi za STA povedala Weiss.
Film prinaša opozorilo, da se kaj takega ne bi smelo več dogajati, a je realnost žal drugačna, saj film ob koncu opozori tudi na ugrabljanje otrok med trenutno vojno v Ukrajini.
Kot je povedala režiserka Weiss, v filmu gre za pričevanja štirih slovenski ukradenih otrok in za protivojni film in dokumentarec v spomin in opomin.
Film poleg protivojnega sporočila pokaže tudi daljnosežne posledice vojn in odpira vprašanja identitete in skritih zgodb, o katerih je potrebno javno spregovoriti.
Kot sta še povedali Weiss in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je bil povod za nastanek filma izvorno v enem od prejšnjih dokumentarcev Maje Weiss, Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci, prek katerega je Konc Lorenzutti izvedela za slovenske ukradene dojenčke v času druge svetovne vojne. Ker je želela povedati zgodbe teh otrok, je najprej nastal roman, nato pa je v času pandemije covida-19 začel nastajati še njun skupen scenarij za film.
Premiere se je med drugim udeležil tudi Ivan Acman, rojen leta 1941 in eden od štirih ukradenih slovenskih dojenčkov, čigar zgodba je predstavljena v filmu.
V izjavi za STA pred ogledom filma je Acman izrazil upanje, da bo film v poduk in razmislek, da se grozodejstva iz preteklosti ne bi ponavljala. Po premieri je vidno ganjen povedal, da se počuti prizadetega, a hkrati dodal, da je sam imel srečo, da ga je kot dojenčka posvojila ljubeča družina.
Poleg Acmana si je film ogledala še ena od ukradenih slovenskih otrok iz filma, Ingrid Von Oelhafen, ki se je rodila kot Erika Matko, ter nemški zgodovinar, pionir raziskovanja Lebensborna George Lilienthal.
Producentka filma je Ida Weiss (Bela film). Montažer filma je Jurij Moškon, avtor glasbe August Adrian Braatz.
Da je bila premiera filma v Nemčiji, gre zasluga prav častnemu gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
Gre za slovensko-nemško temo, ki mora Nemce zanimati, je prepričana Konc Lorenzutti in opozorila tudi, da so bili tisti ukradeni otroci, ki so se po drugi svetovni vojni vrnili v Slovenijo, ob vrnitvi spregledani in zaznamovani z nemštvom.
Konec naslednjega leta si bo film mogoče ogledati tudi na slovenski nacionalni televiziji.
Program Lebensborn je nacistična Nemčija vzpostavila leta 1935. Njegov namen je bil zajeziti padec natalitete arijske rase na več načinov, tudi z ugrabljanjem rasno ustreznih otrok. Idejni vodja Lebensborna je bil Heinrich Himmler.