Vizualna umetnica Iva Tratnik deluje na različnih umetniških področjih, med katerimi je eno pomembnejših slikarstvo. Na splošno je za njeno slikarstvo značilno, da prikazuje svet, ki ga naseljujejo jasno prepoznavni predmeti, rastline in živali, njihovi fragmenti in ostanki, med seboj povezani v imaginarne, fantastične celote, ki omogočajo različna branja in interpretacije.
Na tokratni razstavi, ki jo bodo odprli danes ob 19. uri na gradu Rajhenburg, umetnica predstavlja svoje najnovejše slike in tekstilne kolaže, ki so nastali v obdobju zadnjih nekaj let, s posebnim poudarkom na najnovejših. Kustosinji razstave sta umetnostni zgodovinarki Mojca Grmek in Nina Sotelšek. Razstavo bo odprla Melita Čopar, direktorica Občinske uprave Občine Krško.
Mojca Grmek je o razstavi zapisala: Iva Tratnik se v svoji umetniški praksi suvereno sprehaja med vizualno umetnostjo, kjer ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video, instalacija, in performansom, kjer raziskuje glas, gib, masko. Vizualno in uprizoritveno povezuje tudi na razstavah, saj svoja slikarska dela pogosto postavi prostorsko, kot neke vrste scenografijo, in jih nadgradi s svetlobo in zvokom, kar omogoča gledalcu in gledalki, da jih doživljata s celim telesom in vsemi čuti. Tokratna razstava na Gradu Rajhenburg je razdeljena na dva dela, glavnina, ki vključuje slike in tekstilne kolaže, se nahaja v Veliki dvorani in je zaradi specifičnih zahtev prostora ter njegove rabe postavljena klasično, v Okrogli dvorani pa je ločeno predstavljena še prostorsko-zvočna instalacija. Vsa dela na razstavi so nastala v obdobju zadnjih 10 let, s posebnim poudarkom na najnovejših. Za ta dela – kot tudi za njeno slikarstvo nasploh – je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov. Bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci. V večini primerov ti vzorci spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov, tu in tam pa so iz tega okolja tudi dobesedno vzeti in uporabljeni za ozadje, kot na primer odeja v kolažu Klovnovo srce (2014) ali talna obloga pri Doubt is Beautiful (2011). Umetnica vzorce uporablja za ustvarjanje sinestetične razsežnosti svojih del, za spodbujanje določenih občutkov in zaznav, kot je denimo tiho plahutanje, ki se izvija iz mehkih tkanin na krilih ogromne vešče, ali enakomeren utrip, ki ga širi kockast črno-rdeč vzorec v ozadju srca na kolažih, pa škrtajoče gomazenje množice hroščev ali šelestenje travnatih bilk, ki ga zaslišimo ob slikah.