V Galeriji Krško bo drevi ob 19. uri odprtje razstave Hči. Klemen Skubic se je javnosti predstavil s serijami Bharat, Koline, Zima, Boksar, Hunt in Gnezdo, ki raziskujejo temne vidike vsakdanjosti in dajejo vizualno obliko človeškim eksistencialnim stanjem.
S svojim delom raziskuje minljivost, ustroj časa in kako se ta iz preteklosti preliva v sedanjost. Svoje ideje skuša prikazati skozi vizualno močne podobe, ki vsebujejo elemente
tujosti, distance, temačnosti in teže. Izraža se s črno-belim, analognim fotografskim medijem, saj mu ta dovoljuje možnost časovne distance in refleksije v ustvarjalnem procesu – od fotografiranja do končnega izbora fotografij, ki bodo tvorile zaključeno serijo. Večna Leica, ki prejudicira določen izgled fotografij, je njegov ustvarjalni pripomoček. Ta mu omogoča, da se hipno odzove na dogajanje. Njegova ustvarjalna praksa ni vezana na predhodno zastavljen konceptualni okvir, ampak na intuitivno zlivanje z okolico in ljudmi, ki mu v tistem trenutku pridejo naproti.
Več o razstavi iz besedila Nine Sotelšek: Fotografije, predstavljene v Galeriji Krško, so nastajale daljše časovno obdobje. Gre za fragmente iz umetnikovega wanderlusta po Moldaviji, mimobežne posnetke od tu in tam in za koščke najintimnejših dogodkov v zavetju družinske celice. Razstava tematsko raziskuje odnos med otrokom in staršem, vendar se nam narativnost ne razkriva neposredno iz podob. Namesto tega fotograf operira z vizualno asociativnimi elementi in metaforami ter sledi fotografski pripovedi, ki mestoma deluje avtobiografsko – česar umetnik niti ne zanika – kljub temu pa to ne pomeni, da ilustrira svoje življenje. Če želimo torej razstavo vsebinsko razgraditi, lahko opazujemo fotografije kot fotoreportažni dnevnik umetnikovega življenja, sestavljen iz krajin, tihožitij, uličnih portretov in posnetkov družine. Pa vendar ne moremo Skubičevih fotografij opredeliti kot reportažne, saj stilsko prehajajo od ohlapno dokumentarnih in ekspresivnih zapisov umetnikovih individualnih izkušenj, do njegovem občutljive vpetosti v zunanji svet.
Klemen Skubic je v fotografsko serijo vpeljal otroško risbo kot dialog s svojim delom. Vlogo
umetnika je prepletel z vlogo očeta dveh odraščajočih hčera, ki ju je vzpodbujal k izražanju s
pripovedovanjem in izmišljanjem pravljic in z likovnim izražanjem. Med popoldanskim
igranjem je otrokoma ponudil, naj vneseta barve v njegove monokromatske fotografije. Z
otroško intervencijo so fotografije postale sproščene, igrive in osvobojene pravil. Z močnimi
potezami sta deklici prekrili črnino s plastjo barvnih sledi, efemernih pack, brezbrižno sta
zarezali v fotografije in jih potiskali s prstnimi odtisi. Med fotografijami in otroško
intervencijo se je vzpostavila napetost, ki gledalcu vzbuja spomine na otroštvo in odnose, ki
jih je imel z odraslimi.
Galerija
